Pred dvajsetimi leti so se v vasici na skrajnem zahodu Slovenije začeli mednarodni prostovoljni delovni tabori. Enega od taborov, ki je potekal na domačiji Simonovih starih staršev, se je, tako kot mnogi drugi prostovoljci z vsega sveta, udeležila tudi Staša. Prostovoljci so še redkim, že ostarelim prebivalcem vasi pomagali pri spravilu sena, čiščenju vasi, dokumentiranju etnološke dediščine in drugo. Bila je ljubezen na prvi pogled – tako v vasico samo kot v vrednote Simonove družine, mame Vide in očeta Danteja.
Čeprav vasi niso napovedovali svetle prihodnosti, še več, o njej se je vedno pisalo kot o izginjajoči vasi, se je družina Škvor na prelomu tisočletja odločila, da se loti obnove stare kamnite hiše, v tistem času pa se je v vas vrnil tudi sosed Igor, ki je obudil kmetovanje.
Obnova hiše je bila zahtevna, toliko bolj, ker je do najbližjega kraja, kjer je mogoče kupiti material, vsaj pol ure vožnje po takrat še makadamski cesti. A s skupnimi močmi in veliko potrpljenja jim je uspelo. Zadnji večji poseg je bila menjava oken pred štirimi leti in danes je domačija Simonovega očeta zgledno urejena.
K hiši je pripadal še hlev, ki sta ga Staša in Simon uredila v ljubko počitniško hišico, in družina se je strinjala, da je prostora dovolj in lahko bivanje v starih beneških kamnitih hišah ponudijo tudi gostom, ki si želijo nekoliko drugačnih počitnic, daleč stran od vsakodnevnega vrveža. Čeprav so se mnogi prostovoljci radi vračali v vasico na koncu sveta, pa si nikoli niso mislili, da bo zanimanje gostov tako hitro tolikšno. Ogromno se jih vrača že vrsto let, tako je družina iz Nemčije letošnje poletje prišla že devetič.
Družina Škvor z gosti rada poleg dvorišča podeli tudi velik zelenjavni vrt, na katerem se gostje zapodijo med sočne paradižnike, kumare in drugo sezonsko zelenjavo, ki jo lahko skuhajo v eni od treh počitniških hišic. Za sveža jajca – tudi teh je dovolj za sosede – pa poskrbijo kokoši, s katerimi ni veliko dela.
Tudi vaščani so do gostov zelo odprti. V vasi je danes še ena turistična kmetija, kjer ponujajo mnoge lokalne jedi, zato je ponudba lepo zaokrožena. V nekdanjem hlevu je nastala še galerija, medtem ko ohranjena črna kuhinja še čaka prepotrebne obnove.
»Včasih sva veliko potovala, vedno pa sem v sebi gojila tiho željo, da bi imela hotel. Ko so prišli otroci, je potovanj malo manj, a sanje so se delno uresničile. Mnogo poletnih večerov preživimo na vrtu, kjer klepetamo z gosti, in zdi se, kot da sem na potovanju tudi sama,« pove Staša. »Lani smo imeli na obisku družino iz Novosibirska in vinarja iz Chicaga ter popotnico iz Slovenije. To je bila res popestritev, sicer večina gostov prihaja iz Evrope.«
O razvoju kraja veliko razmišljata in polna sta zamisli, kako privabiti goste in predvsem kaj jim ponuditi, da se bodo vračali. Tudi ti imajo svoje predloge in poglede na razvoj kraja in njune dejavnosti, in tako dela ne zmanjka. Ker je turizem čedalje pomembnejši tudi v širši regiji, so se začeli povezovati z drugimi ponudniki v Posočju. V prvem koraku je nastala spletna stran www.soca-rentals.com, ki združuje osem ponudnikov s skupaj dvajsetimi namestitvami, namen pa je skupno trženje in izmenjava gostov. »Ko dobimo povpraševanje, pa smo že zasedeni, gosta hitro preusmerimo k drugim, še prostim ponudnikom. Na ta način ga želimo zadržati in mu že takoj ponuditi nekaj več kot zgolj suhoparen odgovor. Takšno sodelovanje se je izkazalo za resničen primer dobre prakse, od tega imamo korist vsi. Hkrati si znižamo stroške oglaševanja tudi na sejmih, imamo pa še veliko idej za izboljšanje kakovosti ponudbe. Učimo se drug od drugega, si izmenjavamo izkušnje in se na srečanjih dogovarjamo o minimalnih standardih za našo ponudbo.«
Rada bi, da bi v vasi obnovili še kakšno hišo za turistične namene, saj bi jih tako družil skupni interes za obnovo infrastrukture. Res si želita, da bi se vrnila ali priselila še kakšna družina, ki bi tu našla novo dejavnost, s katero bi se dalo preživeti, seveda na začetku s finančno spodbudo. V vasi vidita ogromno priložnosti za razvoj, saj jo obkroža neokrnjena okolica, tu se otroci lahko razvijajo v sožitju z naravo, zunaj sezone je to idealen kraj za tabore, obiske šol in vrtcev ali pa izhodišče za raziskovanje Benečije.
V Robidišču so opremili muzej na prostem, ki obiskovalce popelje po vasi in jim predstavi zgodovino in posebnosti posameznih hiš. Fotografije na pročeljih predstavljajo njihove nekdanje prebivalce, zgodbe iz tiskanega vodnička pa vas popeljejo v preteklost.
Ohranili so črno kuhinjo, ki je nespremenjena že vsa ta leta.