Praktične rešitve v mojem delovnem kotičku olajšajo delo in polepšajo prostor.
V prejšnjem prispevku sem vam pisala o načrtovanju svojega delovnega kotička, tokrat pa vam predstavljam nastajanje podobe in praktičnosti prostora (po delih).
Stvari sem v omare uredila po fasciklih in prozornih plastičnih predalih.
Prozorni predali imajo dve praktični vlogi:
- skoznje lahko vidim, kaj sem spravila vanje,
- predali se lahko vzamejo iz omare, material nato uporabljam naravnost iz predala, po končanem delu pa predal hitro pospravim nazaj, tako da je delovna miza spet prosta.
Material, ki ga vozim s seboj na razne delavnice, pa imam spravljen v prozornih plastičnih škatlah s pokrovi (da se mi material ne stresa po avtomobilu).
Prozorni predali in škatle so mi všeč, če so skriti za vrati omare, če bi bili vidni, pa menim, da bi prostor učinkoval neenotno.
Predmeti so v omarah razporejeni po pomembnosti. Na dosegu roke so materiali in orodja, ki jih najpogosteje uporabljam (dokumenti, papir, pisarniška orodja, barvne lestvice ipd.), na bolj oddaljenih mestih pa stvari, ki jih uporabljam občasno (strokovna literatura, pravopis in druga literatura za jezike, fotografska in računalniška literatura ipd.)
Srednja, visoka omara je odprta, s fiksnimi policami. V zgornjem delu je prostor za blago, lesene okvirje in mala prazna platna, pa tudi kakšna dekoracija se najde vmes. Spodnji del pa zasedajo beli fascikli, ki jih pri svojem delu uporabljam vsak dan.
Po mojem mnenju je praktično imeti v prostoru tudi magnetno tablo. Moja velika bela magnetna tabla (100 x 70 cm) bi na steni zasedla preveč prostora, prav tako pa bi z raznimi pomembnimi informacijami, koledarji, inspiracijami, samolepilnimi listki ipd. delovala prej kaotično kot uporabno, zato sem ji namenila bolj ‘diskreten’ prostor. Mizar mi je magnetno tablo vgradil na hrbtno stran nižjih predelnih omaric, in ker je za nekaj cm pomaknjena navznoter, je obiskovalci ob vstopu v prostor sploh ne opazijo.
Kadar sedim za mizo, lahko brez težav pogledam na tablo na desni, praktična pa je tudi zato, ker je nameščena pri tleh, zato jo lahko za ustvarjanje uporabljajo tudi otroci (klienti).
Po razvrščanju gradiva po omarah je prišel dan za montažo delovne mize. Ko sem načrtovala mizo za svoj delovni prostor, je bilo zame najpomembnejše: pravilno postaviti mizo v prostor, določiti pravo višino, imeti veliko delovno površino, čim bolj praktično izkoristiti vse dele mize.
Mizo (172 x 92 cm) sem postavila pravokotno na okno, da na delovno površino pravilno pada naravna svetloba (z leve za desničarje in z desne za levičarje).
Miza ima zanimiv tloris. Pod mizo so trije vozički na kolesih, polni ustvarjalnih materialov (v prozornih predalih in škatlah seveda), uporabili pa smo tudi omarico s poličkami, ki sem jo imela že prej.
Tudi v tem primeru stranice vozičkov skrivajo vsebino, kadar so pod mizo, vidni so le ročaji.
Na eni strani mize je prostor za delo s papirjem, dokumenti, računalnikom (‘manj umazane’ dejavnosti), medtem ko je na drugi strani mize prostor bolj primeren za slikanje in ‘bolj umazana’ dela.
Kadar torej delam s papirjem, ga lahko režem na vozičku (vozički so nekoliko nižji od mize, da se ne drgnejo ob zgornjo ploskev mize, zato je tam ravno dovolj prostora za shranjevanje plastične podlage za rezanje), delovna površina pa tako ostaja prosta za ustvarjanje.
Pod mizo je poleg vozičkov še nekaj centimetrov prostora, kamor shranim ustvarjalno mapo z izdelki, ter prostor za malo večja platna ali pa tja zapeljem še en voziček z materialom, da je pri roki.
Ta odprti prostor pod mizo služi tudi za to, da je za mizo dovolj prostora za dva, kadar delam v paru.
Pri roki, pod mizo, sem obesila električni podaljšek z več vtičnicami (saj pogosto potrebujem električna orodja, računalnik ipd., ki jih priklopim tja) in daljša ravnila.
Stranski kot mize, ki gleda proti vratom, je zaprt zaradi več vzrokov:
- ti dve ploskvi podpirata težo velike delovne površine,
- kdor vstopi v prostor, ne vidi, kaj se skriva pod mizo, in mi ne gleda pod noge,
- na zunanji strani ene od obeh ploskev mi je mizar pritrdil tri okrogle ročaje, ki imajo prav tako več praktičnih nalog:
– primerni so za obešanje vrečk ipd. Tja običajno namestim vrečko za odpadke, tako da lahko med ustvarjanjem odpadke sproti mečem v ‘koš’;
– imajo vlogo ‘držal’ za zaščito iz polivinila, kadar delovno površino zaščitim pred težko odstranljivimi materiali (barvo, modelirno maso …);
– imajo pa tudi dekorativno vlogo, saj popestrijo ploskev.
Enake ročaje sem uporabila tudi za vrata omar, na katere lahko tudi kdaj pa kdaj obesim sliko, da se temeljito posuši (nameščeni so na sredino vrat, kar se je mojemu ‘klasičnemu’ mizarju zdelo nenavadno, zato me je petkrat vprašal, ali sem prepričana, da jih želim na sredini in ne na levi ali desni strani vrat).
Tudi pri ročajih sem morala sklepati kompromise, saj so mi osebno bolj pri srcu oglati, podolgovati ročaji (pa še trenutno so bolj v modi), a bi bili v mojem delovnem kotičku manj uporabni.
Že v prvem prispevku sem omenila, da je pri mojem delu zelo pomembna svetloba in da se oko prilagaja različni svetlobi, zato včasih ne vidimo ‘pravih barv’. Zato skušam ustvarjati pri dnevni svetlobi. Kadar pa to ni mogoče, uporabljam namizno svetilko z (varčno) žarnico, ki oddaja dnevno svetlobo (tako imenovana True-light žarnica’).
Poleg oči je pri mojem delu in sedenju pomembno, da je hrbtenica v pravilnem položaju, zato za sedenje uporabljam žogo za sedenje. Po premisleku sem se odločila za tako imenovano hop žogo (z ročajem), da pridejo na svoj račun tudi otroci (klienti). Na žalost so te žoge le v eni barvi, tako da nisem mogla izbrati barve po svojem okusu.
Kadar pa delam v dvoje, uporabim zložljiv stol, ki se sicer skriva za omaro.
Jožica Rade, podjetje Creatissimo, oktober 2010
(Nadaljevanje: del mize in prostora za barve, sitotisk in sušenje izdelkov)