Enostavno povedano: kopalnico sem morala čistiti jaz!
Čiščenje kopalnice je bilo pač v moji primarni družini iniciacijsko početje za pot v odraslost. Pravzaprav samo za punce. In še to samo za najstarejšo. Torej mene. Ja, kopalnico sem čistila jaz. Natančno. Dosledno. Še glavnike sem vsakič sčetkala. In z zobotrebcem potegnila okrog armatur.
Potem so se mojim staršem čudežno znižala merila. Namreč takrat, ko sem jaz šla študirat v Ljubljano. Sploh pa je tisto leto naša nova lepa kopalnica dopolnila deset let – in potem se navdušenje nad novatarijo nekoliko poleže, ane? Hočem reči, deset let dvakrat na teden bližnji stik z mrzloto in gladkostjo, človek bi raje kaj drugega glancal …
Vseeno, ali ni užitek obrisati lepe neoškrabljene ploščice, do sijočega zdrgniti pipe, razvrstiti lončke in stekleničke (o njihovem ujemanju drugič) in na koncu razpostaviti čiste voljne brisače? En tak droben kos sveta je pa le urejen – ob vsem kaosu zunaj, govorilnih urah, položnicah, Karlovem odstopu in debaklu rokometašev.
Dokler je to mokro središče našega doma célo …
Našo kopalnico so pred desetimi tedni zjutraj razbili (no ja, šest ploščic nad ogledalom, ampak razbijanje je pač razbijanje). Ker je zamakalo spodaj v kleti. Ko so končali, so ugotovili, da nismo zamakali mi. Seveda ne, te sosede imamo čisto radi, zakaj naj bi jim zlivali vodo iz naše banje? Delo je bilo zaman, kopalnica pa je izgubila svojo čast in nedotaknjenost.
Ob pol osmih so že prišli, dve uri tolkli, kot da kopalnico širijo v najino spalnico. Uf, to bi bilo trendi … malo manj, ko bi naš srednji vsako jutro ob treh prišel lulat … a spet zahajam?
Ko me je klicala stranka, je celo stanovanje vibriralo od vrtanja, tako da sem jo najprej komaj razumela. Tudi če je ne bi – izgubila sem neko naročilo. Potem je prišel sosedov študent ves razkurjen, kaj da je to, da on ne more spati – ura je bila pa deset. Khm, dva tedna prej pa ni mogel spati ob štirih popoldne, ko se je pri nas muziciralo … eh, spet zahajam. »Nič ne morem, kopalnico nam razbijajo, a misliš, da to počnem jaz s paličnim mikserjem?!?«
Medtem ko ga mirim, se mimo mene elegantno izmuznejo vsi trije razbijači in me obvestijo, da pridejo po praznikih, ampak naj se pomirim, ker ne zamaka pri meni. Zamaka da nadstropje nad nami, kjer so razbijali že v četrtek in petek. Ves razbiti material so pustili na tleh.
Popenim in grem na ulico težit, da to bodo pa kar lepo odnesli s seboj, pa naj si magari na jelko obesijo ali pa v jaslice dajo. Ploščice v naši kopalnici so sivkaste, ehm, nekaj nevsiljivega, bi rekla. Za recesijsko smrekco bi že bile: sive ploščice z opečnim ozadjem, pentlje iz papirnate podlage od vložkov, pa vse posuto z drobci betona. Nije nam lako, ali sve se izdrži!
Na upravnikovo sugestijo, naj luknjo pustim za Božička, sem zasikala, da tega fanta pri nas ignoriramo in nogiramo. Miklavž je že opravil svoje, dedek Mraz pa se ne briga za nas. Prelepila sem jo s papirjem, žal nisem imela nič primernega pri roki. Na primer Maratovo smrt:
Potem je luknja lepo zevala čez praznike. In se je nismo smeli dotikati, ker stanovanje ni naše, ne, lepo smo sedeli in čakali upravnika, no, njegove podizvajalce. Čez mesec dni smo le uskladili naše urnike in mojstri so se vrnili. Najprej vodovodar, ki je strokovno razložil vse o kolenih pod sosedovo banjo. Potem delegacija hišnika in zidarja. Po polurnih posvetovanjih sta določila: »V četrtek zidamo!« Aleluja! Končno bomo lahko zares počistili in naše umivalne in lepotilne pripomočke razvrstili na svoje mesto. Naveličani smo že bili brskanja po vedrih.
V četrtek so zidali – o ne, tako enostavno pa to ni, morali so razbiti še ploščice okrog vogala – vsega skupaj še štiri. Razmišljam, kako lepo bi bilo, če bi jih nadomestili z mozaikom. Steklenim? Ali srebrnim? A bi, khm, še malo simetrično razbili na drugi strani ogledala? Bi si privoščili cel pas od stropa zadaj za umivalnikom do tal?
»Nič ne bo,« reče keramičar. Obljubi le, da bo prinesel nekaj podobnega. V soboto zatem je prinesel, aleluja drugič! Do potankosti je zadel ton, vzorec in dimenzijo – vrag se je skril le v majčkeno podrobnost: te ploščice so svetleče, stare pa mat.
Še isti dan je zapolnil še fuge. Aleluja tretjič, za fuge in za hitrost. In je bilo prav dobro videti, hočem reči, skoraj se ne opazi. Zato sem mu na koncu skuhala kavo, ker jaz pa postanem čisto ginjena, kadar se tak dolg projek srečno izpelje. In keramičar je bil fejst poba iz Bosne, ampak pili smo instant, ne iz džezve in ne espressa. O kafjeterah pa drugič!
