Otrok potrebuje prostor za sproščeno igro in ne otroške sobe za v katalog!
Igralna podloga oblikovalk iz Oloopa Squareplay je dobitnica nagrade red dot za leto 2007. Narejena je iz polsti in spodbuja otrokovo raziskovanje sveta od malega – najprej v sodelovanju s starši.
Ko smo ženske noseče, in ko nas gnezditveni nagon porine v urejanje življenjskega prostora za potomca, imamo pred očmi luštkane otroške sobice s posteljicami in z medvedki na poličkah, kjer se bomo lahko igrale mamo. Potem se otroci rodijo, in če imamo srečo, da so zdravi mali človečki, nam kmalu dajo vedeti: »Oprosti, mama, če ti je res toliko do zaves, jih kar ti imej! – Pliškoti so za igranje in obmetavanje, ne pa za okras. – In svoje lepe igrače si pospravi, da ne boš potem stokala, da so obtolčene, meni pa daj kartonsko škatlo, da bom imel svojo hiško, predor, ladjo in omaro. – Si te bambije zame risala? Jih bom malo popravil!«
Norveška industrijska oblikovalka Kaja Osholm Kjølås je za otroke zasnovala plezalo Buskas v obliki drevesa. Primerno za otroke od tretjega leta naprej. Stena seveda ne ostane snežno bela, otrok pa igraje usvaja koordinacio gibov. In potem zid prepleskamo, pa je!
Moj prijatelj ima več otrok in otroci imajo več otroških sob. Zdaj so že veliki, najstarejša že študira, pred leti pa so imeli eno samo skupno sobo. Tiste »prave« otroške sobe so rastle z otroki. Nastajale so na podstrešju stare hiše. Kdaj je zmanjkalo denarja, kdaj časa … tako da se je vedno znova odmikalo njihovo dokončanje. Vendar so te otroške sobe v nastajanju več kot imenitno opravljale svojo funkcijo. Kadar je prijatelj imel čas, je odšel z otroki na podstrešje in potem so skupaj oblagali ostrešje z izolacijo, napenjali folije, obijali tramove z deskami. Če pa ni imel časa, so v svoje sobe v nastajanju šli otroci in se tam igrali s kosi lesa, vadili zabijanje žebljev, naštudirali delo s čopičem in po stenah obešali svoje risbe. Sobe so počasi druga za drugo postajale vseljive, pohištvo je bilo od začetka provizorično, postelja je bila jogi na tleh. Zdaj so vse otroške sobe dokončane, primerne za najstnike in lepo urejene – in celo pospravljene. Sami jih pospravljajo.
Vsak otrok ima svojo sobo rad, ker je lahko vplival nanjo in je rastla skupaj z njim. Vsak otrok spoštuje svojo sobo, saj se še spomni, kako sta z očetom žagala deske za opaž, kitala in pleskala, polagala ladijski pod. Ko sem Tinko vprašala, ali je vesela, da ima zdaj svojo sobo, me je, trinajstletnica odrezava, zabila, da ima svojo sobo že od rojstva – le dokončana še ni bila.
Otroci imajo radi zavetišča, na primer šotore. Habin šotor je funkcionalen in trpežen – pa še srčkan, da se tudi mamam prikupi.
Starši si prizadevamo koristiti in ugoditi svojemu otroku – strežemo pa otroku v sebi. Ki morda nima nobene zveze z realnim potomcem. Ker če bomo njega vprašali, kakšno sobo hoče, bo rekel, da tako, da bo imenitna za igranje. In velika večina (posebno majhnih) otrok se ne strinja, da je igranje samo predevanje punčke iz vozička v posteljico in nazaj ali sestavljanje sestavljanke, ampak je zanje nujna igra tudi gibanje. Intenzivno gibanje. Napor.
Predstavljamo nekaj izdelkov in zasnov domov, napaberkovanih pri nas in po svetu, ki soustvarjajo otrokom prijazen dom.
Mavrična hiša, The Rainbow House, iz Londona je bila grajena z mislijo na otroke: živahne barve, veliko prostora za tekanje, tobogan in 8 x 12 metrov (!) velika sedežna garnitura, ki je poligon za akrobate. Če imaš denar, si lahko marsikaj privoščiš, kajne? Vendar: koliko denarja npr. namenimo za garažo, tlakovanje pred hišo in koliko za kakovostnejšo kulturo bivanja svojih otrok?
Največkrat premajhne, sladko opremljene otroške sobice v naših domovih ne prenesejo najbolje takih iger. »Prav, si reče kobacaj, »bom šel pa v dnevno sobo.« Tam je šele hudič: pusti zavese, proč od kablov, pazi, da ne prevrneš televizorja, pusti lončnice, kako sediš na kavču …«
»Oh, grem pa na teraso in vrt!« se odloči naraščajnik, saj pametnejši popusti. Ne, mali mož, te rože niso za cufanje in angelska troblja je strupena – saj je nisi jedel? Ljubica moja, grede niso za dirkanje s kolesom. – Ne, oči ne bo zgradil hišice ob drevesu, ampak bo postavil nadstrešek za avto. A da imamo avto raje od vaju? Zakaj pa tako mislita? »Zato, ker bova zdaj ostala še brez zadnjega prostora za nabijanje na koš …«
Hiša Nakameguro v Jokohami na Japonskem – da, tudi ta ima tobogan! In krožno pot skozi stavbo. Naši otroci bi to znali ceniti, kajne? Če prištejemo še igralnico z žogicami in veliko prostora za sproščeno gibanje, je hiša še bolj vabljiva za družinsko življenje.
Kot starši mnogokaj počnemo v imenu koristi za svoje otroke – pa bi bilo bolje, da bi se usedli z njimi in jih vprašali, kaj pa oni hočejo, res hočejo.
Otroci hočejo bližino – še tako privlačna otroška soba ne odtehta bližine staršev, sorojencev, sorodnikov in prijateljev. Samota ni za malčke.
Otroci hočejo imeti besedo pri urejenosti svojega okolja.
Otroci potrebujejo predvidljivost in vsaj osnovni red. Zmeda jih utruja – vendar jih utruja tudi pretiran red po naše.
In ne nazadnje, otroci potrebujejo prostor za gibanje. Posebno sodobni otroci, ki jim je odvzeto polno življenje v naravi, kjer spoznavajo meje in sposobnosti svojega telesa, ne smejo biti še doma neprestano ovirani v gibanju.
Hišica na drevesu, pardon, hišica ob drevesu. 2500 evrov je stal arhitekturni podvig, ko drevo ne prenese dodatne obremenitve. Odgovor je hišica ob drevesu, ki je postavljena na svojo samostojno konstrukcijo, hkrati pa je čim bolj stisnjena k drevesu. Hišica ne išče vzora v tipologiji klasičnih hišic na drevesu, ki posnemajo idealizirane hiše. Otrokom je tako približano drugačno dojemanje oblik in jim razpirajo domišljijo, saj je stavba lahko tudi ladja ali raketa. Iz Ravnikar Potokar arhitekturnega biroja, d.o.o.
Svoje domove urejamo v skladu s svojimi materialnimi zmožnostmi, načeli in prepričanji. Denar je pomembna postavka pri zagotavljanju otrokovega življenjskega prostora, toda zelo dobre rešitve niso vedno drage: morda bomo namesto dragih igrač nakupili pralne blazine in jih dali na tla v sobi, da se bodo otroci lahko prekopicevali? Otroški šotor je lahko imenitno zatočišče ali spodbuja domišljijsko igro – na trgu obstajajo zelo lepi in nekoliko dragi, pa tudi zelo poceni in čisto uporabni, lahko pa ga naredimo sami. Za plezanje in raztezanje se obnesejo pogradi, morda lahko namontiramo kakšen drog.
Hišica je narejena iz lepljenega smrekovega lesa in zaščitena z brezbarvnim nano premazom. Ta naj bi pripomogel k daljši obstojnosti lesa, hkrati pa bi les dobival svojo starostno sivo patino. Streha in zamaknjena stranica sta obloženi s strešno lepenko, ki prestreže večino neugodnih vremenskih vplivov.
Notranja oprema je minimalna, sestavljena iz vijačenih smrekovih elementov, kiso jih skupaj izdelali arhitekta in otroci.
Različni otroci imajo različne potrebe in želje in modri starši se odzivajo nanje. Verjamem, da obstajajo otroci, ki se zelo dobro počutijo v konvencionalno opremljenem domu, vem pa, da je še mnogo več otrok, ki neznansko uživa, če se lahko prekopicuje po sedežni garnituri ali bi jim tobogan namesto stopnic iz prvega nadstropja polepšal življenje. Seveda, taki otroci potacajo stene bele stene in so grožnja za drage občutljive predmete (zato se jim odpovejmo). Vendar otroci zrastejo. Gre za vprašanje let in ne desetletij. Do takrat pa naj bo vodilo tudi otrokom prijazen dom.