Aljoša Kralj obdeluje les. Obdeluje tudi kamen (in še marsikaj). Dom si je obnovil sam in ga opremil z lastnoročno izdelanim pohištvom, ob katerem stojijo njegove skulpture.
Sam sicer ni obrtnik, ni umetnik. Ali pač?
Tanjina in Aljoševa hiška je dom sončnega zatona. Zlati odtenki gladko zaobljene lesene opreme obarvajo čisto vsak vogal s sončno toplino.
Svetli apnenčasti kamen v zidu nas sicer kmalu spomni, da smo na precej kamniti zemlji, na Krasu.
Z vrat izžareva gostoljubni nasmeh Aljoše, ki me prijazno povabi v dnevno sobo, da se posedeva ob ognju, ki ga je zakuril izrecno zame.
Aljoša, dolgo časa si prenavljal domove drugih. Končno je nastopil tvoj trenutek. Kaj je tvojega v tej hiši?
Vse razen nosilnih zidov. Pod obstoječo strukturo sem zgradil temeljno ploščo, postavil nov pod in od tam gor uredil vse od napeljav do oblog.
Koliko časa je trajala obnova doma?
Hiše sem se lotil leta 2010, s Tanjo pa sva se vselila, takoj ko je bila nared kopalnica. Preostalo sva dokončala v letu ali dveh.
Obnovitvena dela se pogosto vlečejo v nedogled. Ali ti je kdo pomagal?
Prijatelji in sorodniki so mi svetovali in pomagali pri bolj zahtevnih stvareh, na primer kaminu ali vodovodu. Večino pa sem opravil kar sam v prostem času. Ročno delo mi je v veselje in rad vlagam čas in denar v nekaj, v kar verjamem.
Zato sta odločila, da bosta obnavljala, ne pa kupila ali gradila nove hiše?
Neutemeljena gradnja po mojem ni etična izbira. Naokrog je toliko neizkoriščenih zgradb, ki žalostno propadajo. Obenem raste vse več novogradenj, ki jim manjkata smotrnost in duša. Zato sem vedno vedel, da bom obnavljal. Nama se je posrečilo, da sva dobila stavbo od Tanjinih sorodnikov.
Po mojem mnenju se človek drugače počuti v hiši z zgodovino. Odkrival bo njeno zgodbo, na novo uporabil kak zanimiv del …
Obratno od brezosebnega cementa je torej …
Kamnita stena, ki jo je sezidal nekdo pred časom, kot sem jaz danes postavil svoj dom ali oblikoval mizo, na kateri Tanja kuha: z ljubeznijo do dela in željo po spoštovanju prostora.
Prenova morda res več stane, osebno pa mi zadoščenje pri ponovni uporabi izvirnega kosa, ki pripoveduje o svoji preteklosti, pomeni veliko več.
To je tudi načelo tvojega obrtniškega dela. Ali te ponavadi navdihne material ali imaš prej načrt in greš potem iskat primeren kos?
Zanimivi kosi mi pogosto pridejo pod roko, ker mi jih spravijo znanci v delavnicah. Takrat kos preučim, da dojamem njegov potencial, potem pa pustim, da me vodi navdih. Pri mojem ustvarjanju je vse precej naravno.
Idejo torej dokončuješ med izdelovanjem: ali se ne bojiš, da bi ti spodletelo?
To je ena od najlepših značilnosti naravnih materialov (in pa moja življenjska filozofija): če se pokvari, bo koristno za kaj drugega, kar tudi ne škodi prostoru. Les bo na primer prišel prav za kurjavo.
Hišo torej ogrevate na drva?
Da, skoraj izključno s kaminom na polena. Priklopil sem ga na centralno ogrevanje in zadostuje za ogrevanje vse hiše. Poleg tega sem kamin zgradil tako, da je odmaknjen od stene in obložen z ognjevarnim materialom, ki oddaja toploto. Sobo torej ogrevamo tudi neposredno, podobno kot pri lončeni peči.
Plamenček ob kaminu si izdelal sam?
To je nastalo iz preostanka plošče za kaminet (pokaže vogalček med polico in zidom). Takoj mi je prišlo na misel, da ga lahko izkoristim za dekoracijo.
Kje si se naučil obdelovanja kamna in kje si našel orodje?
Orodje sem si priskrbel v petnajstih letih dela. Pred tem sem oblikoval na roko, kar me je izurilo v razumevanju prvin. Mojstrske veščine so mi posredovali prijatelji umetniki Borut Soša, Robin Soave in Marko Milkovic. Drugo sem pridobil z vajo.
… ki dela mojstra: po hiši imaš razstavljene kipe in izdelke. Zakaj nisi poklicni umetnik?
Za to moraš imeti stike, po možnosti mecena, vlagati denar v promocijo in razstve, jamstev za uspeh pa je malo. Težko bi vzdržal stres takega življenja, ki tako veliko zahteva, posebno finančno. Nekaj let sem sicer študiral na DAMS-u (program za sodobno umetnost na bolonjski univerzi, op. a.), a ko gre za življenjsko izbiro, raje izdelujem kaj uporabnega zase in širši krog znancev.
Kaj še oblikuješ?
Kamen, les, železo, apno, cement, keramiko in druge materiale uporabljam v gradnji in umetnosti z vrezovanjem, lepljenjem, kolažem, mozaikom in še kako.
Katera je bila prva stvar, ki si jo izdelal?
Star sem bil sedem ali osem let, ko sem oblikoval okvirček za sestrično. Sledili so obeski in od najstniških let naprej – marsikaj!
Uspavajoča toplota prasketajočega ognja naju prisili, da se premakneva v kuhinjo. Zunaj še vedno dežuje in Aljoši se ne mudi. Kot nalašč za klepet ob skodelici čaja …
V vajini kuhinji se morda še bolj kot v drugih prostorih spajajo sodobne linije in pridih domačije. Ali si si sam zamislil načrt?
Tako je. Ko sem stopil v hišo, sem takoj vedel, kje bo kaj. Delovna pulta sem oblikoval iz repenskega kamna, napo iz preprostega lesa. Nekaj stvari za kuhinjo sva sicer tudi kupila, na primer korito.
Se je načrt izkazal za uspešnega?
Povsem zadošča najinim potrebam. Ta kamnita plošča je v bistvu neuničljiva. In sorazmerno težka: kar štirje možakarji so bili potrebni, da smo daljši del lahko postavili na mesto. Sicer pa, čeprav kamna ne bo načel zob časa, moraš vseeno popaziti.
Zakaj? Kaj lahko poškoduje kamen?
Nekatere kisline povzročijo madeže na površini, na primer citronska. Drugače je kamen izredno trpežen.
Kaj pa les v kopalnici? Kako to, da sta ga uporabila tudi v vlažnem okolju?
Najino pohištvo je večinoma leseno in v kopalnici pride do izraza vsestranska uporabnost lesa. Les brez skrbi lahko uporabimo v vlažnih prostorih, le izbrati moramo ustrezno vrsto in jo natreti z zaščitnim oljem. V našem primeru vestno opravlja tudi funkcijo estetske harmonizacije: topla barva lesa, zaobljenost oblik in mehkoba ob dotiku povezujejo raskavost izvirnih zidov in linearnost modernih ploščic in keramike.
Hiša dejansko vsebuje preplet slogov. Lastnika sta zamejska Slovenca, zato sta v njunem domu prisotna tako italijanski smisel za estetiko in slovenska pristnost. In v Aljoševih ustvarjalnih rokah se je želja po ohranjanju dediščine zlila v zelo osebno okolje, v sončni svet kamna in lesa.
Piše in fotografira: Tanja Tuta