Andrej Gerželj/ Pekarna Osem
Na Gornjem trgu 10 v starem mestnem jedru Ljubljane je sredi decembra svoja vrata odprla Pekarna Osem. Osmica očitno ni hišna številka, temveč je v resnici le pokonci postavljen znak za neskončnost, del interne šale lastnikov. Gre za majhno butično pekarno, kakršnih smo vajeni iz drugih evropskih prestolnic, denimo Pariza. Pri nas pa so se v zadnjih letih razmnožile manjše pekarne s skorajda identičnim izborom kruha in različnih peciv, ki so v primerjavi s pekarnico na Gornjem trgu precej večji in že tako rekoč industrializirani obrati. Osmico sta »zakuhala« Andrej Gerželj in njegovo dekle Barbara Debevec, ki je njegovo idejo ves čas vneto podpirala. Sama je poskrbela tudi za preprost, a arhitekturno učinkovit in všečen interier.
V nekaj mesecih, odkar se je pekarna odprla, so jo meščani vzeli za svojo, pograbili pa so jo tudi mediji. Tudi na družabnih omrežjih, kot je Instagram, boste pogosto naleteli na fotografije domačih baget, zavitih v lične papirnate vrečke, potiskane z ilustracijami Zorana Pungerčarja. Na to, kako zelo je »vroča«, sem se prepričala na lastne oči. Z Andrejem sva se namreč v pekarni dobila malo čez poldne in na moje veliko začudenje je bil osrednji pult, kjer je za stekleno pregrado navadno razstavljen kruh, popolnoma prazen. »A nimate več kruha?« … »Menda ni že vsega zmanjkalo?« … »Joj, neee, pa tako sem lačen, res nimate nič več?« so spraševali potencialni kupci, medtem ko sva sedela na stopnicah in se pogovarjala.
Čez kako uro bo še ajdov kruh, a vam ga rezerviramo, sta jim odgovarjala Andrej in prijateljica Tanja, ki mu pomaga pri prodaji. Seveda sem si ga hitro rezervirala še sama, saj se mi je apetit ob omamnih vonjavah in mislih na sveže zapečeno hrustljavo skorjico vse bolj prebujal. Za piko na i je poskrbel še gospod, ki je vstopil v pekarno in Andreja prijazno prosil, naj premisli o tem, ali ne bi morda pekel malo manjših čabat, ker so tako okusne, da že resno ogrožajo njegovo skrbno vzdrževano linijo.
Kaj ga je potegnilo v peko kruha, me zanima. Andrej pove, da ga peka veseli že od mladih nog. Poskusil je marsikaj in moral pogosto kako testo žal tudi zavreči. V bistvu se mi to še danes včasih zgodi. Kadar imam navdih in čas, se lotim eksperimentiranja in včasih me vnema lahko tudi preveč zanese, pove v smehu. Kot mladenič je bil panker in s svojim bendom je prepotoval kar veliko sveta. Videl in poskusil je kruh iz malih družinskih pekarn – še posebej veliko jih je v Franciji in na Nizozemskem –, ki so ga popolnoma očarale. Takrat je začel razmišljati o tem, kako lepo bi bilo, če bi imel nekoč tudi sam podobno pekarno. Ideja je v njem zorela kar nekaj časa in le čakala je na pravi trenutek za uresničitev.
Kako pa veš, kdaj je tisti pravi trenutek, kako zbereš pogum in tvegaš, me zanima. Takšna odločitev ni preprosta, na prvem mestu pa je vsekakor obrtniško znanje, pove Andrej. Sam se je preizkusil v različnih poklicih, nazadnje, pred uresničitvijo svoje ideje, pa je bil brezposeln. Za mlado družinico je bilo treba poskrbeti, zato ni sedel doma, obupaval nad gospodarsko krizo in brezperspektivnostjo, ampak se je odločil, da uresniči svojo dolgoletno željo in svoj konjiček spremeni v posel. Andrej prizna, da je pred tem napisal nešteto prošenj za službo, kot tudi to, da se najbrž ne bi odločil za ta korak, če bi redno zaposlitev imel. Tako pa mu je kriza pravzaprav pomagala, ugotavljava skupaj. Če bi hodil v službo, bi se po vsej verjetnosti že kmalu začel dolgočasiti, pogrešal bi čas za svoj konjiček, pa še razjedalo bi ga dejstvo, da je njegova želja ostala neuresničena.
In kakšna je cena za uresničene sanje, bi še rada vedela? Hja, to je pa odvisno od posameznika in situacije, poudari Andrej. Nekaj tveganja je prav gotovo, predvsem pa se je treba zavedati, da je treba v to vložiti precej časa in zelo trdo delati. Njegov delovnik se denimo začne že ob petih zjutraj. Ko večina Ljubljančanov še sladko spi, že mesi testo in se vneto pripravlja na osmo uro, ko pekarna odpre vrata kupcem. V Pekarni Osem lahko kupci izbirajo med osmimi vrstami kruha, kar pomeni, da mora Andrej speči okoli dvesto kosov kruha. Takoj zjutraj jih v prodajo ponudi le nekaj, do enajste ure pa se spečejo še preostali. To je ura, ko je pri njem ponudba najbolj pestra, potem pa kruha hitro zmanjka, o čemer sem se prepričala tudi sama. Svež kruh se peče do dveh, potem pa se Andrej že začne pripravljati na naslednji dan.
Približno do pol druge ure je trajal tudi najin pogovor, medtem pa se je spekel že tudi ajdov kruh. S pomokanim plaščem (od sedenja na stopničkah) in vročim hlebcem kruha pod pazduho sem se v omamno dišečem oblaku pomikala proti domu. Ko sem ga položila na svoj kuhinjski pult, ga je bilo le še tri četrt.
Andrej prisega na lokalno pridelane surovine, če je le mogoče. Za peko uporablja moko iz majhnega mlina na Dolenjskem. To moko se lahko pri njem tudi kupi, prav tako prodaja domače oljčno olje, ki ga uporablja pri nekaterih recepturah.
Njegovi kruh je brez aditivov, kot jih uporabljajo industrijske pekarne. Kakovosten domač beli kruh je gotovo boljši kot denimo pirin ali ajdov, ki ima zraven še dodatke.
Trenutno so v pekarni Osem najbolj »vroče« francoske štruce, pa kisli kruh in tako imenovana osmica. Sicer pa se povpraševanje hitro menja.
Vzorce, s katerimi je potiskana papirnata embalaža, je »zakuhal« priznani ilustrator Zoran Pungerčar.
Piše: Valentina Vovk
Fotografira: Klemen Brumec