Nika Zupanc: Dnevnik

/ Trendi

Spremljajmo oblikovalko na milanskem tednu oblikovanja

Priznamo, za Niko Zupanc  vedno držimo pesti. Prvič zato, ker je naša, drugič zato, ker je uspešna, in tretjič zato, ker nas po žensko stisne ob njenih lučeh, ker si želimo vsaj enkrat koketno sesti na njeno zofo s pentljo in ker bi prehitevale po desni za njen kuharček iz Gorenja. Čeprav ona nima namena ustvarjati frfotavega ženskega sveta kar tako na prvo žogo, ampak se kot industrijska oblikovalka premišljeno loteva redefiniranja  izrazito feminilnih elementov, ki se jim tako rada pritakne oznaka kič.

Nika Zupanc: Paviljon Vetra

Nika je resna produktna oblikovalka, ki ji je uspelo tudi sodelovanje z velikimi, kot sta Moooi  in Moroso. Pri nas se je ujela z Gorenjem in Trimom. Prav  skupaj s  slednjim se je predstavila na nedavnem velikem milanskem sejmu Salone del mobile od 14. do 19.  aprila 2010, in sicer pod okriljem  milanskega epicentra oblikovanja Superstudio Piu.

Postavila je Paviljon Vetra, ki združuje tako sodobni tehnicizem kot namige na klišeje o ljubkosti, ki da pritiče ženskemu svetu. Na zunaj majhna hiška, ki spominja na Coco Chanel, v sebi skriva   novo družino izdelkov s Skromno zofo na čelu. Tudi letos pa je bila Nikina   nova kreacija z njenim podpisom  kot del nove kolekcije znamke Moooi premierno predstaviljena v novem razstavišču Moooi v ulici Via Tortona 37.
Nika Zupanc: Skromna zofa
Od sobote 24. aprila bomo lahko NikoZupanc štiri tedne spremljali tudi v Sobotni prilogi Dela (http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Sobotna+priloga, str. 26), kjer piše dnevnik. Berite!
»Absolutno je zgodba, tale o Moooiju in meni, ni kaj. Nešteto detajlov in malenkosti, zaradi katerih se zdi, da bi metafizika vendarle morala imeti svoj prostor pod svobodnim soncem. Še sama ne vem, čemu naj v resnici zares verjamem. Dejstvu, da se talent, trdo delo, nepopustljivost, odločenost, samodisciplina in odrekanje na koncu vendarle zložijo v sanje, ki niso več narejene iz lunine preje, temveč iz injekcijsko brizganega ABS, polakiranega v visoki sijaj, iz PUR, iz stisnjenega in krivljenega lesa ter iz skaja, potiskanega z vzorcem vrtnic iz nacionalnega muzeja zgodovine v Londonu? Ali usodi, skledi v vesolju in dušam, ki so si namenjene, da se vendarle srečajo? Zdaj grem že predaleč, for sure.

Zato za začetek malce nazaj. Ko sem bila v Sloveniji še tako majhna, da nisem v svoji stroki štela niti kot napaka v sistemu, je moje delo za navdušujoče sveže in scela inovativno prepoznal nizozemski Moooi, katerega solastnik in art direktor je eden najrazvpitejših oblikovalcev, Marcel Wanders, ki je v mnogočem, v smislu rušenja pravil dizajnerske stroke pa prav zagotovo, že davno presegel očeta sodobnega oblikovanja, Phillipa Starcka. Res je, da je prav enako ob enakem času v mojem delu prepoznala tudi Patrizia Moroso, a se zgodba z njo vendarle ni odvila tako, kot se je ta, o kateri je govor sedaj. Zagotovo pa Patrizia v moje delo ni investirala s takšnim zaupanjem in tako veliko kot Moooi. In v letih, ki so za mano, sem iznašla pravilo, ki drži kot pribito: zaupanje med producentom in oblikovalcem se meri v tem, koliko je producent oz. proizvajalec voljan investirati v oblikovalčev izdelek (za katerega se jasno predpostavlja, da je odličen in poslovno zanimiv). Marcel in Casper imata zaradi investicije v lolito v tem trenutku najbrž kakšnega porscheja ali dva manj, kot bi jih imela sicer. A vesta, da je lolita ikona, ki bo z nami še vrsto let.«

Nika Zupanc: Dnevnik 1,  Sobotna priloga, 24. april 2010 

Preberite še