Jaehyo Lee išče v surovinah lirično podobo vsakdanjika.
Stvaritve korejskega kiparja Jaehyoja Leeja so pravi magnet za vsega vajene oči zahodnega človeka, saj nas prevzame tako kontrast med hrapavostjo uporabljenih materialov in liriko kompozicije kot kontrast med razgaljeno notranjostjo materialov in spoštljivim pristopom do narave, ki tiho pronica iz vsekega dela.
V dobi, ko se navdušujemo za virtualne svetove, 3D tiskalnike in hitre rešitve, nas Leejeve stvaritve prizemljijo, saj je iz vsake od njih mogoče razbrati veliko količino delovnih ur, ki jih je kipar potrpežljivo posvetil njihovemu nastajanju.
Materiali, ki jih izbira Jaehyo Lee, izvirajo tako iz narave kot iz industrijskega okolja: les, jeklene žeblje, železne odpadke, kamenje obdela z ognjem, zbrusi, pritrdi in sestavlja v motive iz narave, vrtince in reliefe.
Dialog in igrivo eksperimentiranje z revnimi materiali prinašata nepričakovane rezultate, ki izhajajo iz naravne radovednosti do njihovih ustvarjalnih potencialov. Pa naj gre za navadno kamenje, ki se spremeni v viseče predore …
… suho dračje, ki spet najde nekdanjo organsko obliko …
… polena, ki so stkana v zanimive grafične podobe …
… suho listje, sestavljeno v satju podobne strukture …
… ali preprosto snežno odejo, ki se s teptanjem spremeni v minimalističen relief.
Skromnost materialov ne omejuje Leejeve ustvarjalnosti, temveč pomeni izziv, da jih povzdigne na višjo raven.
Gotovo smo se že prav vsi kdaj zazrli v svetlobo, ki se lomi skozi ledene sveče. Lee je tudi tako minljivemu materialu, kot je led, zaupal svojo zgodbo.
Tudi stare volnene nogavice je ugledal v drugačni luči in jim dal zoomorfno obliko.
Jaehyo Lee skupaj z ženo, ki je prav tako kiparka, in hčerkama živi v vasi, ki je eno uro oddaljena od Seula. Okoli njegovega dela je nastala skupnost umetnikov, ki mu pomagajo pri ustvarjanju njegovih del, kot se je to dogajalo že v davni preteklosti, ko so se okoli mojstrov kalili mladi nadarjeni posamezniki.
Petnajst let se je Jaehyo Lee posvečal svojemu delu, ne da bi s svojo umetnostjo zaslužil za primerno plačo, vendar kljub temu ni nikoli podvomil o svoji poti. Danes so njegova dela razstavljena v galerijah, muzejih, predvsem pa v velikih luksuznih hotelih in javnih prostorih Dubaja in drugih velemest. Lee namreč meni, da so takšni razstavni prostori najbolj obetavni, saj je tam zagotovljen stalen pretok ljudi. Iz zatišja, ki je ovijalo njegovo delo, se mu je uspelo prebiti prav s postavitvijo kipa v prostore velikega novega hotela.
Leejeva zgodba je nastala predvsem iz zvestobe lastnemu navdihu in zakonitostim narave, vendar je zaslovel prav zaradi tokov ljudi in globalizacije. In prav te ljudi nagovarja s preprostimi oblikami iz narave.
Besedilo: JS
Foto: Leeart