Milanski sejem in bolšjak ob postaji Porta Genova prirejajo že od 19. stoletja in je kljub osipu v zadnjih letih še vedno zanimiva stalnica milanskih sobot.
Sobota za Milančane ne pomeni le nakupovanja in ogledovanja luksuznih izložb, na ta dan je po mestu kar nekaj sejmov in bolšjakov za plitve žepe. Med njimi je najbolj znan tisti, ki mu pravijo “fiera di Sinigallia” ali Senigallia, v četrti Ticinese. Izmenjave, ugodni nakupi, iskanje odštekanih idej in predmetov. Tudi disovci smo izkoristili priložnost in si ga ogledali. Tramvaj nas je popeljal do postaje Porta Genova, kjer smo se podali na razmeroma dolgo pot ob zidu, ki ograjuje železniško postajo.
Sejem v četrti Ticinese so prirejali celo stoletje na mestnih ulicah, najdlje pa je uspeval na dokih plovnega kanala, slikovitem kraju, kjer je bil med drugim velik pretok ljudi. Leta 2005 so sejem začasno umaknili na ograjene površine ob skladiščih železniške postaje, vendar, tako kot se pogosto dogaja v Italiji, se je začasna rešitev prelevila v stalno, kljub temu, da so se gradbena dela za predvideno podzemno garažo prekinila takoj po začetku. Kot kaže, se nobenemu izmed pristojnih ne zdi nujno povrniti prejšnjega stanja, tako da ima sejem čedalje manj obiskovalcev in z njimi tudi branjevcev.
Ob vstopu na ploščad pred skladišči so ob poti nanizani prodajalci na črno.
Še bolj kot občutek splošnega propadanja, ki veje iz starih grafitov polnih poslopij, nas zbode očitna revščina ljudi, ki prodajajo odrabljene čevlje in oblačila.
Grafiti nas spremljajo na vsakem vogalu.
Po “oddelku” prodajalcev še toplih ukradenih koles, se končno prebijemo do stojnic. Najprej so na vrsti tiste z modnimi dodatki za mlade. Izbiramo lahko med ponudbo za metalce, punkerje in rasta.
Raznobarvne torbe in torbice.
Sledi bolšjaški del, kjer najdemo vsakovrstno kramo.
Predmeti, ki so bili še pred nekaj leti znak napredne tehnologije, predstavljajo danes ozadje vsake garaže, kleti ali podstrešja.
Tisti, ki iščejo poceni nenavadne dodatke, bodo našli ponudbo za vsak stil.
Čeveljčki za novodbne pepelke in vinilne plošče.
Starine in kvazi starine.
Zimzeleni pločevinasti vojaki.
Nonine škatlice.
Tu so tudi obvezni poceni parfumi, ki se ne sramujejo več dejstva, da so ponaredki.
Očala za vsakogar.
Pa taljene steklenice in naslovnice stripov, ki so se spremenili v ure.
Del sejma zasedajo stojnice z etno blagom.
Barvite skledice, koški z mrežico in ogrlice za vse okuse.
Obiskovalcev je malo, vendar ostaja sejem Sinigallia vsekakor zelo priljubljena točka sobotnega pohajkovanja, še posebej za skupinice najstnikov, ki iščejo dobre kupčije za svoje osušene žepe.
Stopili smo iz ograjene ploščadi in se podali med plovne kanale, ki jim pravijo Navigli. Še vedno nas spremljajo grafiti, vendar postajajo čedalje bolj dovršeni.
Navigli so se namreč v zadnjih dvajsetih letih spremenili iz zanemarjene delavske četrti v očarljiv predel, kjer izza obnovljenih poslopij veje prijazno, skorajda vaško vzdušje, na pločnikih pa se sončijo mizice zapeljivih trendovskih lokalčkov, ki zaživijo predvsem ponoči.
Pogled na plovne kanale nas pusti brez besed, saj je voda tako čista, kot da bi jo za vogalom točili iz pipe. Pred nekaj leti so namreč občine ob dolgem plovnem kanalu poskrbele za ureditev kanalizacij in bregov, tako da so danes kanali res zgledno urejeni.
Vir: Wikipedia
Iz zanemarjenega kanala se je Naviglio Grande spremenil v očarljiv vodni tok. In podobe iz preteklosti, kot je na primer fotografija tekmovanja v plavanju, ki je nastala okrog leta 1920, ne vzbujajo več nejevere ali frustriranosti, kot je to veljalo pred nekaj leti, ko je bila voda kalna in polna smeti.
FOTO: KB
JS
