Ljubljanska centralna tržnica v jutranjem mrazu konec januarja in začetek februarja 2012.
Ljubljanska tržnica je posebnost in znamenitost slovenskega glavnega mesta, saj jo poleg meščanov, ki tam najdejo veliko izbiro zelenjave in drugega blaga, takoj vzljubijo tudi turisti, ki jih prevzameta tako lepota njene arhitekture kot pestro dogajanje ob stojnicah.
S pojavom rumenih medijev je ljubljanska tržnica postala najbolj obiskana lokacija raznih rumenih fotografov, ki v objektiv skušajo ujeti slovenske “zvednike” med prenašanjem zelenjave in sadja. Kljub temu je nas bolj zanimal njen dnevni utrip, približali smo se ji z radovednim pogledom tistih, ki je še ne poznajo, in se zamislili v njeno vlogo v mestu.
Plečnik je tržnico umestil ob tok reke, tako pokriti del v loku sledi Ljubljanici . Njene arkade in kolonade v svoji notranjosti gostijo različne prodajalne z mesnimi in ribjimi dobrotami, medtem ko so pod streho nameščene stojnice z začimbami, zelišči in spominki.
Na stojnicah se sadje bohoti v svojih živih barvah in riše razkošna tihožitja.
Pogled na te sijajne kakije deluje na nas veselo in pomirjujače.
Ni čudno, da so se prva tihožitja pojavila že v antiki, poglejte, kako čarobna je paleta jabolčnih barv.
Mogoče se nam zdi lepota sadja nekaj samoumevnega, vendar za njo ne zaostaja niti zelenjava. Barvitost različnih vrst zelja.
Tržnica nam ponuja odličen vpogled v sezonske pridelke, ki nam ga veliki nakupovalni centri zabrišejo z blagom, ki ga pripeljejo z vseh koncev sveta.
Marsikdo se na poti s Tromostovja do Vodnikovega trga poda mimo stolnice prav zato, da uživa v barvah svežega cvetja.
Tulipani nas spomnijo, da je pomald za vogalom. Kričeče barve industrijske pridelave.
In preprostost narave, ki jo v mesto prinašajo okoliške branjevke.
Tržnica ponuja še mnogo več od samega nakupovanja, saj je na njej mogoče navezati tudi pristnen stik med kupci in pridelovalci, mestom in podeželjem.
Tržnica diha z mestom in njegovimi načrti, njena podoba se spreminja in prilagaja. Plečnikova zasnova še vedno ni povsem uresničena, čeprav se je veliki arhitekt tudi po desetletjih izkazal za trajnostno naravnanega in naprednega projektanta.
Na tržnici so vse pogostejše tudi stojnice z neživilskim blagom. Nekatere ponujajo domače izdelke, druge tiste cenejše z Daljnega vzhoda.
Teh je pravzaprav vsako leto več.
Namesto barvitih pomaranč se izmenjavajo barve te in one modne sezone.
Barvitost, ki si želi prekriti sivino osamljenosti in revščine, v katero tone vse večji delež mestnega prebivalstva.
Tujci, ki obiščejo Ljubljano, cenijo ta vpogled v vsakdanje življenje mesta in ljudi, saj si želijo še kaj več kot samo bleščeče lokale in polikane znamenitosti.
Preplet arhitekture, blaga in obrazov. Potem ko smo nakupili meso in zelenjavo, lahko sedemo v senco monumentalnih stebrov.
Mestu dajejo utrip njegovi ljudje, njihov vsakdanjik. Oni sami od mesta prejemajo navdih in trdnost, ki jo oddajajo poteze in stvaritve njihovih prednikov. Sinergija prostora in prebivalstva.
Gremo, torej! Bomo tokrat preizkusili bicikelj?
