Intervju z Ano Hribar, Miss Maus
Svojo prvo mizo je prenovila pri petnajstih. »Mama je želela staro mizo vreči na odpad, pa sem se borila zanjo. Zdaj je še vedno osrednji kos pohištva pri nas doma,« pravi Ana Hribar, katere izdelki so pred kratkim dobili krovno ime Miss Maus. Ana po eni strani obožuje »zdravljenje« starega pohištva, kot pravi svojemu navdihovanju novega življenja že odsluženim stvarem, po drugi izdeluje nove predmete, ki jih s poslikavami napolni z energijo navdihujočih vzorcev. Njeni izdelki so toplih barv, saj črpa iz zakladnice renesanse, ki ji je eno ljubših umetniških obdobij.
Kje najdeš vzorce, ki jih uporabljaš pri svojem delu?
Večno modernost iščem v starih vzorcih, od etruščanske, japonske, grške, rimske starodavne umetnosti do afriških stenskih poslikav, renesančnih umetnikov, denimo Botticellija, in celo fotografov, kot je Muybridge. Nenehno raziskujem, zdaj verjetno študiram več, kot sem med študijem (smeh) … Denimo stari japonski družinski znaki, ki se imenujejo kamon … Samuraji so jih nosili na oblekah, da so drugi vedeli, kateri družini pripadajo. Ko je sin šel od doma in si ustvaril svojo družino, je izviren družinski znak preoblikoval v svojega, zato je nastalo toliko različnih interpretacij. Zadnjič sem bila na lovu za vzorci med rimskimi izkopaninami na Dolenjskem, vzorci s pokrovov glinenih posod so že dobili svoj prostor na eni od mojih ur. Ugotavljam, da smo ornamente, ki jih lahko vidimo na nekih strukturah iz naše bližnje preteklosti, prinesli iz daljne zgodovine. Vidimo jih na ljubljanskem magistratu, v Operi. Škoda je, da smo se s pojavom minimalizma oropali dekorativnih vzorcev.
Kdo te je tako navdušil nad umetnostno zgodovino?
Kot mlado dekle sem velikokrat preživljala počitnice pri teti v Rimu, kjer me je spodbujala, naj obiskujem muzeje in galerije. Nato sem po koncu študija kulturologije v Ljubljani šla živet k njej v Rim. Tam sem se vpisala na študij poslikave in se naučila tudi osnov restavriranja. Velikokrat sem namesto za obleke denar porabila za različne razstave, muzeje … Vse to me je vleklo v raziskovanje, vzorce, ki sem jih spoznavala, pa sem spontano začela preslikavati na les.
Kako izbiraš stare predmete, ki jih prenavljaš?
Všeč so mi predmeti, o katerih lahko govorimo. Bela iverna omara je lahko praktična, a se o njej ne izgublja preveč besed. Vedno me pritegne misel, kaj bi se zgodilo, če bi predmeti iz nekih drugih časov lahko spregovorili. Izvedeli bi, kaj se je denimo dogajalo za mizo, ki jo pravkar obdelujem, ali kakšne zgodbe je videl stol … Sama iščem zgodbe v predmetih. Pred kratkim sem čistila mizo in kmalu ugotovila, da je bila očitno to miza iz neke delavnice. Na njej so se videle sledi primeža in oljnih madežev. Ali kredenca, ki sem jo pred časom prenavljala in v njej v skritem kotičku našla pismo iz leta 1953. V njem je s tresočo se roko neka ženska pisala bratu o težkih domačih razmerah, kako mož pije in kako ne ve, kaj naj naredi. Videlo se je, da je jokala. Pismo je očitno skrila in ga nikoli ni poslala. Take zgodbe nosijo v sebi stari kosi pohištva in misel na to me navdihuje. Tudi zapisala sem jih že, te zgodbe, ki se mi porajajo ob obdelavi kakšnega kosa, o čustvih, ki bi jih lahko v sebi nosilo pohištvo. Le poguma še nisem imela, da bi jih objavila. A jih bom.
Od kod želja po prenavljanju pohištva?
Že pri osemnajstih sem sanjala o svoji delavnici, kjer bom »zdravila« pohištvo. Prvi predmet, ki sem ga prenovila, je bila domača miza, nato sem nadaljevala na vsem, kar mi je prišlo pod roke. Pobirala sem zanimive kose, preden so šli na kosovni odpad, brskala po podstrehah … Zdaj mi tudi prijatelji prinesejo kak zanimiv kos, veliko zanimivih reči najdem v Centru ponovne uporabe v Rogaški Slatini. Vedno težim k temu, da jim ne le dam neko novo življenje, ampak, če se le da, tudi novo funkcionalnost. Stara deska za stranišče lahko postane ogledalo, denimo, okensko krilo prav tako … Žal mi je, da novi predmeti nimajo te trajnosti, kot jo imajo stari. Ko sem prenavljala trideset in več let stare stole iz tovarne Stol Kamnik, so bili sicer potrebni malce popravila, a so bili v mnogo boljšem stanju, kot bi človek pričakoval. Izdelava in material sta bila namreč včasih veliko bolj kakovostna kot danes. Ko se je par poročil, je v dar dobil denimo spalnico, ki jo je mizar delal nekaj mesecev. Kako bo torej čez dvajset, trideset let s stolom, ki smo ga ravnokar kupili, pa je vprašanje. Izdelke delamo za tri do pet let, včasih pa se je pohištvo izdelovalo za večnost. Včasih se sprašujem, kje bom dobila kakovostne kose pohištva za prenovo čez petnajst let.
Ustvarjaš tudi nove izdelke – ure, broške, obešalnike, pravzaprav praktične stvari, ki pa jih poslikaš s toplimi barvami, vzorci, detajli s kakšne umetniške stvaritve.
Ure kot premislek o času – čas beži, čas je, teče, leti … Sčasoma sem jih začela ustvarjati tudi kot dvostranske poslikave in jim tako dodala še eno dimenzijo. Na eni strani je ura za »običajni« čas, na drugi pa za »prazničnega.« Ko nastopijo prazniki, preprosto zamenjaš mehanizem, obrneš uro in simbolno stopiš v neko drugačno obdobje v letu. Ideja za dvostransko uro je pravzaprav naključje – enkrat sem poslikala uro z obeh strani, nato pa se nisem mogla odločiti, katero stran bi uporabila. In zakaj ne obeh, sem si rekla. Tudi broške kdaj naredim obojestranske, pa se kupci sami odločijo, katera stran jim je bliže.
Kako nastajajo novi kosi?
Prvega vedno naredim najprej sama sebi, včasih se zamisel za izdelek pojavi zaradi moje potrebe. Poslikan obešalnik je nastal zato, ker mi je začelo presedati, da se moje obleke kopičijo na nekem stolu. Svoji teti sem denimo izdelala zanimivo pregradno steno – poslikala sem jo z obeh strani, teta ima tako v kotu dekoracijo, za njo pa skrito metlo in smetišnico. Povedati moram, da jih tudi preverim, kako se nosijo, ali so trpežni … čeprav kdaj povsem nehote. Mama je namreč oprala broško, ker jo je pozabila sneti z jopice. Pa sem tako ugotovila, da je broška odporna proti pranju – poslikava je ostala. Za ure in broške uporabljam tanke MDF plošče, zato so lahke, obenem pa se lahko krasno obdelujejo in poslikavajo.
Kje te lahko najdemo?
Na spletu, na umetniškem sejmu Artish v Ljubljani … Zdaj postavljam spletno trgovino. Nagovarjam ljudi, ki jim je blizu toplina barv. Zanimivo je, da so ure priljubljene pri moških. Medtem ko njihove dame brskajo po broškah, jih to niti ne gane preveč, v urah pa vidijo neko praktičnost, uporabnost. Seveda so potem tudi dame zadovoljne s takim nakupom.
Intervju: Tina Cipot
Foto: Klemen Brumec