Križ na Tržaškem (Santa Croce)

S fotoaparatom predstavljamo slikovito kraško vas in opazujemo ohranjeno stavbno dediščino in urejanje bivalnega okolja.

S pomočjo navdihujočih fotografij se bomo sprehodili skozi vas Križ (Sante Croce), ki leži na drugi strani naše državne meje, vendar na slovenskem nacionalnem ozemlju. Križ kar kipi od domačnosti, novega življenja, obnavljanja, hkrati pa je prav na vsakem vogalu čutiti odtis preteklosti: pa naj bodo to vaško odlagališče fičkov, krasne vrtnice, ki plezajo po stenah, ali spomeniki in pokopališče. To je ena tistih vasi, za katere ti ni žal, da si se sprehodil po njih. Zdaj ko se začenjajo prebujati pomladne sape, se lahko odpravite v Križ na nedeljsko potepanje, da se naužijete vonja, barv in razgleda.

Križ (Santa Croce) je bil ribiška vas 200 metrov visoko nad morjem. Zaradi zelo kamnitega kraškega območja je bilo morje za veliko družin skorajda edini vir preživljanja. Obstaja zgodbica o snubljenju premožne deklice iz zaledja, ki jo je fant zasnubil tako, da ji je pokazal morje in rekel: »To pa je moja njiva.« Razgled iz Križa ti namreč vzame sapo, saj vidiš od Pirana do Gradeža in še dlje. Tako je ribič deklico prepričal, saj ona pred tem še nikoli videla morja in jo je očaralo.

Tudi čupa je bila doma na tej obali. Kaj je čupa? To je čoln, izdolben iz debla. Zelo arhaično plovilo se je tod ohranilo tako dolgo zato, ker ni bilo pristanov, kamor bi lahko pospravili plovila. Čupo pa so povlekli na kopno, da je valovi niso poškodovali. Edina čupa, ki si jo lahko prosto ogledamo, je danes razstavljena v Etnografskem muzeju v Ljubljani in so jo takoj po drugi svetovni vojni čez morje odpeljali na drugo stran zaliva, v Jugoslavijo, saj je bil ta primerek iz Nabrežine še edini obstoječi na terenu. Križani pa so bili zelo podjetni in so takrat vsi imeli že večja plovila. V Križu pripravljajo ribiški muzej, ki bo imel tudi enkratno lego, tako da se bo od tam odpiral razgled na to veliko modro njivo.

Ljudje so v bregu po paštnih gojili oljke in vinsko trto, ki nima težav z uspevanjem, saj jo morska sapa osuši škodljive vlage, sonce pa oskrbi z obilico sladkorja. Malo bolj stran leži vas Prosek, kjer so prav tako v bregu gojili trto. Od tod prihaja znano vino prosecco, saj so domačini do pred kakimi petdesetimi leti ali celo manj pridelovali rahlo peneče se vino. Trta za to vino se imenuje glera in iz teh krajev so jo ponesli v bližnji Veneto ali Benečijo, kjer se je uveljavilo pridelovanje tega znamenitega in svetovno znanega vina.

Ob prazniku vaških zavetnikov sv. Petra in Pavla je v vasi zelo občutena procesija, ki se je udeležijo žene in dekleta v narodnih nošah. Križani so namreč zelo ponosni na svojo vas in svoje poreklo. Radi se družijo in nastopajo skupaj, denimo za pusta, prirejajo nogometne tekme med Dolnjim in Zgornjim Križem in so nasploh zelo povezani. Kako ne bi bili?

Njihove hiše se tiščijo druga druge, tesne uličice predelov, kjer so živeli ribiči, ne dovoljujejo niti prehod avtomobilov – nekoč niti vozovi niso mogli tam mimo, saj so bili nepotrebni: ribič niso potrebovali vozov. Predeli, kjer so živeli kmetje, pa so premogli nekoliko širše ulice. Zaradi burje in utesnjenosti so Križani nekaj zasebnosti dosegli s tem, da so svoje borjače ogradili.

Kljub temu pa, če bomo pozorni, bomo kmalu ugotovili, da en borjač včasih obkroža kar štiri ali celo pet bivališč. Po nekaj desetletjih, ko je veliko starih hiš propadalo, se danes mladi Križani radi in ponosno vračajo v stare hiše.

Obnavljajo jih z veliko mero ljubezni in spoštljivosti, njihovi dosežki pa so naravnost navdušujoči. V vas se namreč vrača življenje, na oknih cvetijo gorečke (pelargonije), pročelja spet dobivajo svoje barve.