Ko si kralji omislijo en mičken zimski vrt
Laeken (Les Serres royales de Laeken) je posestvo belgijske kraljeve družine na severnem obrobju Bruslja. 160 hektarjev parkovnih površin z jezerom, kraljevo rezidenco, parkovnimi paviljoni in pomožnimi stavbami se razprostira še vedno znotraj avtocestnega obroča, ki obdaja mesto. Angleški krajinski park se širi tudi zunaj obzidja na območja mestnega parka, kamor imajo navadni smrtniki seveda neomejen dostop.
Palača Laeken je zamenjala veliko gospodarjev: najprej so jo uporabljali avstro-ogrski veliki vojvode, zatem se je tam nekajkrat zadrževal Napoleon, leta 1815 pa je prešel v roke nizozemske kraljeve družine. Po razglasitvi neodvisnosti Belgije leta 1830 je graščina na obrobju prestolnice postala uradno prebivališče koburške monarhije.
Krvava senca
Palačo je potem dozidal in moderniziral kralj Leopold II. (1835–1909), poleg pa je dal postaviti velikanski zastekljen rastlinjak. Belgija je že v prvi polovici 19. stoletja postala močno industrializirana država in se je merila le z z Anglijo, veliko bogastva pa je dobivala tudi iz svojih kolonij v Kongovi kotlini. No, kralj Leopold se je v zgodovino bolj kot z veličastnimi rastlinjaki žal zapisal z izkoriščanjem naravnih bogastev in z grozljivim iztrebljanjem domačinov v kolonijah. Tako ima kup veličastnih stavb v Bruslju iz obdobja njegove vladavine žal nevidno krvavo senco. 
Kompleks rastlinjakov so gradili od 1874. do 1905. leta, le Oranžerija je bila zgrajena že v začetku 19. stoletja. Orjaške litoželezne kupole je zasnoval arhitekt Alphons Balat, iz njihovega sloga naj bi se bila razvila nova umetniška smer art nouveau, pri nas bolj znana kot secesija. Ker je bila tovrstna tehnologija novost, je kralj je najprej naročil manjšo konstrukcijo za orjaški lokvanj viktorija (Victoria amazonica), ki v naravi raste v porečju Amazonke, zato so prvi rastlinjak v Laeknu imenovali Viktorijin rastlinjak.
Gradnjo je spodbudil tehnični napredek zgodnje industrializacije, ki je omogočil konstrukcije iz kovine in stekla ter parno ogrevanje. Kupole drzno valovijo podobno kot gričevnata pokrajina v okolici in so nežna zračna čipka ob neoklasicistični rezidenci.
Med palmami
Stopite zdaj skozi veličasten vhod na posestvo. Redarji vas bodo takoj usmerili proti rastlinjakom, saj drugi predeli in palača niso dostopni javnosti. Dobro boste naredili, če se boste odločili za poznopopoldanski ali večerni ogled v lepem vremenu, ko pod steklenimi kupolami ne bo prevroče in bo dramatično ostra svetloba zunaj pridala še nekaj razpoloženja.
Vi pa se boste najprej odpravili k veliki Oranžeriji, kjer so včasih gojili limone in pomaranče za kraljevo družino. Stavba je dolga kar 97 metrov, široka 13 in visoka osem metrov. Oranžerije so bile modna zapoved od 16. stoletja naprej, to so preproste zgradbe z velikimi okni, obrnjenimi na jug. Poleg uporabne vrednosti so imele tudi reprezentativen pomen, saj so v njih prirejali slovesnosti, koncerte in gledališke predstave.
Še vedno so v Oranžeriji velikanske posode z nekajmetrskimi drevesi, polnimi voščeno belih dišečih cvetov in plodov. Ob njih v kvadratastih posodah cvetijo kamelije. Ker tovrstne stavbe kljub velikim oknom niso najboljše za vzgojo tropskih rastlin, ki v tem predelu sveta potrebujejo zaščito še v poletnih mesecih, in ker so bile modnik krik 19. stoletja palme, stopimo zdaj v ogromen rastlinjak, imenovan Zimski vrt. Skupaj z rastlinjakoma, ki ga povezujeta z Oranžerijo in Rastlinjakom Konga, zavzema kar 2400 kvadratnih metrov površine, prekriva pa ga 5090 kvadratnih metrov stekla. Kovinsko-steklena kupola stoji na 36 mogočnih stebrov in ima 41 metrov premera, sega pa 25 metrov visoko, celoten premer rastlinjaka skupaj z obodnimi sprehajališči znaša 57 metrov.
Povezovalni hodniki
Orjaški rastlinjaki – eden od vhodov vanje vodi skozi oranžerijo – pokrivajo kar 1,5 hektarja površine. Vrstijo se ogromne litoželezne in steklene kupole, ki jih dopolnjujejo manjše, vse pa povezujejo številni hodniki. V njih so posajene različne lončnice. Križišča so posebno skrbno zasnovana z nišami in kipi, ki jih krasijo monumentalne keramične ali kamnite posode.
Ko tako hodimo iz rastlinjaka v rastlinjak, vmes pridemo do drugega vhoda z razgledno ploščadjo, od koder se odpira pogled po pobočju navzdol in proti mestu v ozadju. Parter pred nami dopolnjujejo kroglasto strižene tise. Ob levi strani rastlinjakov se vrstijo pergole, porasle z vrtnicami, zadaj pa se razprostira večji ribnik, v katerem odseva japonski stolp iz leta 1900.
Plačujejo pa državljani
Tolikšen kompleks je seveda neznansko drag za vzdrževanje – in belgijski kralj naj bi bil najrevnejši predstavnik svoje sorte v Evropi, saj njegovo osebno premoženje cenijo »le« na 12 milijonov evrov. Železje pa rjavi in stekla pokajo, kdo bo to plačeval?!? Obnovo financira država, ker kraljeva družina zanjo nima denarja. Ali je potem čudno, da davkoplačevalci radi pogledajo, kako so porabili njihov denar? V času odprtih vrat se skozi sanjske nasade pomikajo zamaknjene množice obiskovalcev. Če oko opazi kak del rjaste konstrukcije, pa je rastlinje v kar najboljši kondiciji in obdajajo nas slapovi cvetja. Kjer tega ni dovolj, so postavljeni še ogromni klasični cvetlični aranžmaji. O rastlinju več prihodnjič!
Kraljevi rastlinjaki Laeken bodo letos odprti
od četrtka, 15. aprila 2010, do nedelje, 9. maja 2010
(ob ponedeljkih so zaprti, ob petkih, sobotah in nedeljah je možen tudi večerni ogled).
Vhod je skozi glavni vhod kraljeve palače v Laeknu na Avenue du Parc Royal.
Vstopnina je zelo zmerna.
Vstopnina je zelo zmerna.