Ko bi ljudje vedeli, kako božansko diši cvet boba …
Knjiga Zeleni kvadrat hrvaške novinarke in vrtnarke Kornelije Benyovsky Šoštarić je postala uspešnica tudi v Sloveniji. Zdi se, da prav vsi, ki jih poznam (vključno z mano), vneto zastirajo s slamo, vzgajajo svoje sadike in se učijo osnov organskega obdelovanja vrta.
Zagrebčanka, ki ji je bilo edini »stik z zemljo« vse do študija agronomije »tistih nekaj rož v loncu na balkonu«, pravi, da je knjiga predvsem rezultat njenih izkušenj, napak in poskusov, ki jih je izvajala na svojem koščku sveta. Na izredno jasen način svetuje, kako si, sistematično in obenem v izredni harmoniji z naravo, oblikujemo organski vrt, ki nam bo v veselje. Svoj zeleni kvadrat.
Kaj vam pomeni vrt?
To je nekaj, kar se ne more opisati z nekaj besedami. Seveda gre pri vrtu za vprašanje zdravja, dobre hrane, skrbi za okolje, a zame je to predvsem prostor za sproščanje, intimen kotiček za meditacijo in pobeg od vsakodnevnih, tudi dolgočasnih stvari, ki jih moramo vsi preživljati. V mojem vrtu ni pritiskov, kaj moram narediti … Gre izključno za to, kaj želim narediti. Od tega, kako se tisti dan počutim, je odvisno, kaj bom delala, s kakšnim tempom bom to počela. Lahko bi dejala, da je vrt kotiček za mojo »zeleno terapijo«. Po drugi strani pa je zame tudi izredno pomemben vir hrane. Pozorna sem na to, kaj jem, s čim hranim svojo družino. S sadjem in zelenjavo s svojega vrta vem, da jemo organsko, da jemo zdravo. To je dober občutek.
Ste pravi mestni otrok, odraščali ste med stolpnicami v Zagrebu. Koliko stika pa ste imeli z naravo, morda vrtom kakšnega sorodnika, starih staršev?
Kje pa! Imeli smo balkon, lončke s cvetlicami, v katere smo potem pokopavali zlate ribice, ko so poginile … (smeh) Bila pa sem nora na živali. V stanovanju sredi Zagreba sem imela vse mogoče živalce, ki so mi jih dovolili. V nekem trenutku celo dva piščančka, za katera sem si srčno želela, da ne umreta, da odrasteta. Te živali so bile moj stik z naravo. Naš balkon je imel pogled na zeleno zaplato sredi blokovskega naselja, z družino smo hodili na izlete, denimo na Sljeme in podobno, vrta pa dejansko nihče ni imel. Šele ko sem se vpisala na študij hortikulture, se je začelo moje potovanje k naravi.
Kako se meščanka odloči za študij hortikulture?
Vedno sem rada risala, zato sem želela študirati slikarstvo. Na žalost je bil oče mnenja, da se od tega pač ne da živeti. Vztrajal je, da se odločim za kakšno bolj »konkretno« dejavnost, zato sem v hortikulturi nekako našla kompromis med njegovimi zahtevami in svojimi željami. V hortikulturi se pač nekaj riše, neki vrtovi, in se mi je zdelo vse skupaj zanimivo. Glavno mi je bilo, da se nekaj riše … Tako se je vse skupaj začelo. Ni mi žal, veste, starši vidijo kdaj dlje od nas.
Pravite, da je lahko vsak vrtnar. Kaj pa zgodbe o »zelenih prstih« in tistih, ki jim nič ne uspeva?
Mislim, da je najpomembnejša motivacija. Če te nekaj zanima, če se želiš naučiti, boš to tudi naredil. In če veš, kaj rastlina potrebuje, potem boš poskrbel za to, da bo potrebne stvari dobila. Ne verjamem v zgodbe o učinkih glasbe na rastline – saj se spomnite tistih teorij, ki so bile priljubljene v sedemdesetih letih in so iskale nemogoče v rastlinskem svetu? Danes so vse te teorije porušene. Sama pa nisem nikoli verjela v to. Morda je nekaj na tem, da pozitivne osebe s svojo energijo pač pozitivno vplivajo tudi na ljudi, okolico in s tem tudi na rastline, toda predvsem menim, da je pri vrtnarjenju najpomembnejša edukacija. Zato tudi knjiga Zeleni kvadrat, kjer želim bralcem razložiti tudi osnove – kaj je prst, kako z njo ravnati, da bi obdržala svojo plodnost v svetu, ki to plodnost uničuje, ki jo želi sterilizirati … Želim dopovedati ljudem, kako pomembne so živali v vrtu, kakšna je njihova vloga … Mislim, da bolj ko poznamo procese v naravi, bolj jo bomo tudi spoštovali. Poznati moramo vse te fine povezave med majhnim svetom, ki mu pravimo vrt, ter velikim svetom »tam zunaj«. Meje ne postavlja narava, postavili smo jo ljudje. Vsako naše dejanje v našem malem svetu se odraža tudi v velikem.
Zasebni vrtovi so vse bolj priljubljeni tudi zaradi potrebe po samozadostnosti, ki se kaže ne le zaradi želje po zdravi hrani, pač pa tudi zaradi finančnega vidika družinskega življenja. Pa vendar je za to potreben določen prostor, zemlja, dovolj veliko dvorišče, ki ga vsi dejansko nimajo na razpolago.
Mislim, da so rešitve lahko različne. Sama se na svoj vrt vozim približno 50 kilometrov iz Zagreba. Doma namreč v tem hipu nimam niti balkona. Mislim, da v knjigi nikjer ne pišem o velikosti vrta, ki bi ga nekdo moral imeti. Minimum za povprečno družino je dejansko 100 kvadratnih metrov, kar je velikost dvorišča, ki ga velika večina hiš na Hrvaškem in tudi v Sloveniji ima. Seveda je bolje še več, a dejansko sem želela predstaviti svojo izkušnjo oziroma svoj sistem, ki sem ga razvila, s katerim lahko na tej površini pridelujemo kar največ.
Posebnost vašega sistema je povezanost, simbioza med posajenimi oziroma posejanimi rastlinami …
Pa tudi kontinuirana setev, kolobarjenje, zastiranje s slamo, uporaba glistnine, priprava komposta, izraba vertikalnih površin … vse to nam omogoča, da lahko dokaj majhno površino izrabimo tako, da je dejansko hiperproduktivna. Moj vrt je zasnovan tako, da se na njem vseskozi nekaj dogaja, nekaj raste, po drugi strani pa sem ga oblikovala tako, da od mene ne zahteva vsakodnevne nege in skrbi. Obiskujem ga ob koncih tedna, kar kaže, da je mogoče vrtnariti sicer redno, a vendar dobro oblikovan vrt ne potrebuje vsakodnevnega garanja. Rastline, ki rastejo v njem, podpiram tudi z uporabo tako imenovane mikorize, posebnih gliv, ki se povežejo s koreninami rastlin in z njimi živijo v simbiozi. Mikorizne glive pomagajo rastlini pri črpanju hranil in vode iz zemlje, zato so te rastline veliko močnejše in tudi odpornejše.
Kako pridobimo te glive?
Najdemo jih v zemlji v gozdu, vendar bi za večji vrt morali izkopati kar veliko zemlje, kar ni prijazno do okolja. Lahko pa jih naročimo prek spleta pri različnih ponudnikih. Princip mikorize podpiramo tudi tako, da v zemlji puščamo korenine različnih vrt zelenjave. Seveda tega ne počnem, če so bile rastline kakorkoli bolne. V tem primeru potem populim ostanke iz zemlje s koreninami vred.
Če se vrneva na velikost vrta – pred časom sem prebrala neko vašo kolumno o tem, da ste na policah v svojem stanovanju oblikovali mikrovrtiček. V korita za rože ste posejali rukolo, solato in podobne rastline …
V korita za rože lahko posadimo marsikaj, če imamo balkon, si lahko dejansko omislimo skoraj pravi vrt! Ljudje sadimo rože, ker so nam lepe. Mislim, da je treba samo spremeniti našo definicijo lepote, pa se nam odpre čudovit svet vrtičkarstva. Veste, kako lep je cvet blitve? In kako čudovito diši cvet boba! Če bi ljudje to vedeli, bi ga večkrat sadili v svoje vrtove, uživali v njegovih plodovih, pa tudi vonju, cvetu …
Pri svojih spoznanjih, o katerih pišete v knjigi, se po eni strani naslanjate na principe organskega vrtnarjenja ter hkrati na recepte in izkušnje vrtnarjenja iz starih časov. Pa vendar poudarjate, da tu ne gre za vrtove naših babic …
Lahko bi dejali, da gre za vrtove naših prapraprababic … Naše babice so na žalost del generacije, ki je svoje vrtove na veliko polivala z različnimi kemičnimi pripravki in uničevala vse, kar ji ni ustrezalo, od rastlin do živali … Ne morem dovolj poudariti, da so vse živali na našem vrtu del tega sveta, da so tam z razlogom. Krti so na črni listi in ljudje me vedno znova sprašujejo, kako naj se jih znebijo. Sama pa sem proti temu izgonu! Krti se hranijo s številnimi škodljivimi žuželkami, ki se jih bo treba – če jih ne bodo pojedli krti – spet lotiti s strupenimi pripravki. Ko ima estetika prednost pred ravnovesjem in sožitjem, ko zgolj uveljavljamo svojo voljo, to nima nobene zveze z naravo, je le podaljšek naše dnevne sobe.
Pa vendar vrtnar želi, da mu na vrtu stvari uspevajo. Kako se vi spopadate z neuspehom?
Učim se iz svojih napak in skušam poslušati, kaj mi rastline hočejo povedati. Pa tudi sicer, na škodljivce, sušo, točo gledam kot na del naravnega procesa. Ko mi mati Narava »vzame« del pridelka, si mislim, da je to delež, ki ji ga pač moram vrniti. V zahvalo, da mi sicer podarja tako obilne plodove.
Ima tudi vaša hčerka svojo gredico?
Seveda. Nikoli je nisem silila, naj se mi pridruži na vrtu, a ji je vrtnarjenje k sreči zelo pri srcu. Ima svojo gredo, za katero skrbi sama. Jaz ji samo svetujem, se pa ne vtikam v njeno delo. Delati mora svoje napake, le tako se bo naučila poslušati naravo.