Ste kdaj pomislili, da bi lahko popravilo predmetu pravzaprav prineslo dodano vrednost?
Recikliranje in ponovna uporaba odsluženih predmetov, trend, ki izvira tako iz trajnostne naravnanosti in iz potrebe po varčevanju. Vintage je tako že kar nekaj let v modi, uporaba starejših predmetov izgublja tančico sramotnosti, ki jih je povezovala z revščino, recikliranje dobiva vse večjo moralno vrednost. Pomislimo samo, kdo od nas bi pred leti oblekel nekaj desetletij stara oblačila, pa čeprav bi bila še tako dobre znamke. Ali pa bi za svoje stanovanje popravil in prebarval babičin predalnik, ne pa kupil novega v najbližji pohištveni trgovini. Verjetno malokdo.
Po desetletjih, ko nam je prešlo v navado, da kupujemo poceni stvari in jih kmalu odvržemo v smeti, zato da potem kupimo nekaj, kar je še manj vredno od tistega, kar smo zavrgli, se končno pojavljajo tudi pomisleki nad takšnim početjem. Ali je ponovna uporaba nekaj, česar bi se morali sramovati? Ali pa je to način, s katerim ovrednotimo predmete, svojo ustvarjalnost in ne nazadnje tudi svoj denar, skupaj s časom in trudom, s katerima smo ga zaslužili?
Ali mora biti predmet, ki ga ponovno uporabimo, nujno brezhiben? Ali lahko kaže sledi minevanja, uporabe, zgodb in ljudi, ki so ga uporabljali? Zakaj naj bi bil trgovski izdelek, ki so ga izdelali v milijonih primerkov na drugem koncu sveta, boljši od predmeta, ki nam v spomin privabi osebe, zgodbe in dogodke?
Japonci so se prav v tem duhu domislili posebne tehnike popravljanja, ki ji pravijo kintsugi. Po njihovem razmišljanju je poškodba keramike del njene zgodbe, zato jo popravijo s pozlačenim polnilom. Keramika je tako še bolj dragocena in unikatna.
Kintsugi, David Pike
Kintsugi je še vedno prisoten v japonski miselnosti, nanj naletimo tudi v umetniško-komercialnih projektih, kot je ta, ki si ga je v sodelovanju z Yoko Ono zamislil tržaški proizvajalec kave Illy. Kolekcija šestih skodelic Mended cups, na katerih je upodobljeno kintsugi popravilo, nosi mirovniško sporočilo, saj je na krožničkih pripis o dogodku, ki je tragično zaznamoval človeštvo. Zadnja, sedma skodelica je še cela in jo umetnica predaja v skrb lastniku.
S takšnim pristopom lahko ovrednotimo marsikatero vrsto materiala, tudi les. Tudi staro leseno orodje lahko popravimo s pocinkano pločevino.
Nekateri obrtniki se odločajo, da ne skrivajo popravil, ki po običajnih standardih veljajo za napako. Tako je Joshua Vogel razpoko v leseno vazo povezal in popravilo pustil vidno.
Tudi epoksidne smole se vse pogosteje pojavljajo kot dopolnilen material pri izdelavi predmetov iz naravnih materialov. Oblikovalski studio Alcarol iz Belluna je tako v odsluženo tramovje, ki ga pobirajo iz beneške lagune, začel vlivati prozorno epoksidno smolo. Lepota starega lesa in sledovi, ki jih puščajo za seboj lesni črvi in školjke, oblikujejo zanimiv kontrast s prozornim umetnim materialom ter mu dajejo toplino in naraven videz.
Popravila čedalje pogosteje opazimo tudi na oblačilih. Pri tem prihaja do združevanja med umetnostjo krpanja, ki so ga obvladale naše babice, in sashikom, japonsko krasilno tehniko, ki s preprostimi vbodi oblikuje krasne geometrijske vzorce.
Krpanje je lahko novo izhodišče za raztrgano oblačilo, kot pričajo izdelki sashiko umetnice Yunko Oki.
Razpoke in lomi so pogost motiv pri nakitu švedske oblikovalke Agnes Larsson, za katero je značilna uporaba keramike, povezane s tankimi vlakni.
Jia Style, oblikovalska dvojica, ki jo sestavljata Xiaoijia in Jan Marc ter deluje v Parizu, se je odločila za ranjen prstan, ki sta ga zašila z rdečo prejo.
Poljska umetnica, ki se predstavlja pod nazivom NeSpoon Urban Jewelry, pri svojih projektih širi motiv mandale po mestnih ulicah. Razpoke zapolni z maso, v katero vtisne čipkasti motiv mandale, s tem pa doda zanimiv detajl najrazličnejšim krajem po svetu.
Polepšanje, popravljanje, ponovna uporaba – pojmi, ki z vsakim dnem pridobivajo večjo vrednost in različne podobe. Trend, ki teži k ovrednotenju bistva stvari.
Besedilo: JS