Saša Drobnič Škrjanec je nasmejana ustvarjalka, ki stoji za blagovno znamko Jagababa – torbe in hišni tekstil, predpasniki, krpe, tekači, vse je od začetka do konca izdelano ročno. Včasih ji pomagata njena Vid in Pia, predvsem z neskončno otroško domišljijo.
Kaj vas je gnalo k ustvarjanju?
Začela sem pred dvanajstimi leti. Nekoč nama je bilo z možem popoldne dolgčas in sva se lotila izdelave daril za prijatelje, ker nisva našla nič primernega. Zanimivo, jaz nisem znala šivati, naučil me je mož Mitja, njega pa babica, ki je hodila na kavo k pravi vaški mojškri in sta med klepetom šivali in krojili. Prvi šivalni stroj sva dobila pri sosedi Mojci, tak starinski, ki je med šivanjem brnel. Najprej sva delala torbe iz blaga, ob propadu Tovarne usnja Vrhnika pa sem dobila mehko usnje in naredila kolekcijo torbic iz njega. Pozneje, ko sem začela stilirati hrano, sem začutila potrebo po pripomočkih. V zadnjih letih sem izdelke obogatila s sitotiskom, ki najinemu dizajnu prinaša pravo prepoznavnost in dodano vrednost.
Kdaj ustvarjate? Vsak dan, ob koncu tedna, po navdihu?
Jagababa je moja služba, delam vsak dan in poskušamo se držati urnika – dopoldne delo, popoldne družina. Otroka sta velikokrat pri meni, v mojem kotičku. Počasi bo treba kupiti še kak šivalni stroj, ker otroka ne prideta na vrsto.
Kaj vas navdihuje – narava, študij, knjige, revije, družina? Imate pri ustvarjanju kake vzornike?
»Hrana in tradicija«, se zasmeji Saša. »Vsakodnevno se ukvarjam s hrano in na mizo sva želela dati te osnovne gradnike. Navdih je najino mikrookolje. Na tem vrtu so se denimo pasle kokoši, imava namreč fotografijo grma hortenzij in treh kokošk in petelinčka iz leta 1956. Dodala sva pike, saj so naše mame doma vedno imele rute s pikami, za v cerkev pa z rožami. Zato torej potonike, lilije in češnjevi cvetovi. Ribe pa tudi niso daleč, saj je spodaj na Radohovem polju presihajoče jezero, kamor so kmetje hodili razbijat led in iz naravnega hladilnika jemali ribe. Barve izbiram po občutku, rada imam močne odtenke. Seveda spremljava tudi trende in modo, včasih tudi za nazaj, ali sem bila v trendu.« (smeh)
Katere izdelke najraje ustvarjate in kateri so vaši najljubši izdelki?
Najraje šivam; najbolj srečna sem, če sem v svojem kotičku, si prižgem radio in šivam. Čas, prebit v mojem kotičku, je hkrati čas za razmišljanje, čas za nove ideje.
Oblikujete tudi dodatke za dom. Ali smo Slovenci dobri potrošniki dodatkov za dom? Jih znamo menjati glede na letni čas ali bližajoče se praznike? Spomnim se časov, ko so naše babice za praznike kupovale nove zavese ali prte. Kako vi gledate na to in kdaj se sami lotite sprememb?
»Najin vtis je, da Slovenci ne menjamo.« »Mi menjamo,« v smehu pripomni Mitja. »Zanimivo je, da imajo moje izdelke za okras in jih kupujejo za darila, ne zase. Na božičnih sejmih pridejo samo po darila za druge, zase morda kupujejo jeseni. Na žalost nismo kot naše babice, doma ne menjamo dodatkov, modne dodatke pa.«
Kam naprej?
Pravkar odhajam na sejem v Frankfurt, malo se pokazat. (smeh) Razmišljam o kolekcijah po naročilu, začela sem že z Ljubljanskim gradom. Jasno je, da bi morala biti za velike projekte, kot je serija tkanin in dodatkov za restavracijo ali gostilno, kakovost primerna industrijskemu pranju in odstranjevanju madežev. (smeh)
