Aleša Kermaunerja, ustvarjalca in idejnega vodja projekta geostik.com, smo povabili, naj z nami deli svoje novoletne želje.
Moja lista želja za leto 2011 je malce drugačna.
foto: Helena Kermauner
Začelo se je več let nazaj, ko se je pod našo domačo jelko znašlo kar – reci in piši – 63 daril! Resda smo velika družina, a vseeno … 63 daril se nama je že takrat zdelomnogo preveč. Gledala sva v tisti veliki kup – niti ne nesrečno, prej začudeno – in se spraševala: kaj pa bomo z vsemi temi darili? Saj smo jih že razdelili težko v enem samem večeru!
In potem gledaš vse te otroške igrače, ki so kak teden, dva morda še zanimive, potem pa se vedno bolj oddaljujejo in čez kakšne tri mesece končajo v kleti. Naš Tamauček tako ali tako vedno tuli: »Oči, ti si moja najljubša igrača!«, igrače pa samevajo in (p)ostajajo nepotrebne. Našo ta srednjo, ki je v rosnih najstniških letih, zanima vse kaj drugega kot igrače in darila, starejša dva pa sta skoraj že pri stvareh, ki jih težko imenuješ darila.
Pa niso samo tamlajši takšni, tudi staršem se stvari počasi selijo v predale, v klet, daleč od oči in še dlje od uporabe. Tiste stvari, ki uspejo ohraniti svoje mesto, pa žalostno nabirajo prah in držijo skupaj police. Polovico stvari uporabljamo za nadzor, upravljanje in čiščenje druge polovice stvari.
In potem gledaš hišo in klet in vso to skoraj neskončno ropotijo in se sprašuješ: pa kaj to sploh potrebujem? So me te stvari naredile srečnega? Sem zaradi vse te ropotije jaz kaj bolj jaz in je moj svet kaj lepši? Sem zaradi njih bolj vesel ali me stvari le vedno bolj vežejo k sebi, me delajo nesvobodnega, mi natikajo okove in me ne spustijo stran?
Zapolnitev trenutnih želja. Trenutno zadovoljstvo, ki poganja našo polovico sveta, ki ji zadnje čase ne gre najbolje. Porabljamo vse tisto, česar nimamo, in se prav nič ne pustimo motiti. Nakupujemo in nakupujemo in nakupujemo. Vse tisto, česar ne potrebujemo ne mi ne drugi.
Morda bi se kazalo v naslednjem letu bolj posvetiti sočloveku. Ga poskušati bolje razumeti, ga poskušati bolj ceniti, bolj spoštovati. Biti z njim bolj prijazen, že to bi bilo veliko!
Težko se je pritoževati nad svetom, ki ga soustvarjamo sami. Odgovornost je tudi in predvsem naša, čeprav se je skušamo na vse pretege otresti, jo posplošiti in jo narediti kolektivno.
Zato si želim, nam, vam, vsem, da svoje male koščke sveta poskusimo narediti bolj človeške, bolj prijazne, bolj osebne.
Jaz se bom za svoj delček sveta vsekakor potrudil.