1. november, dan mrtvih, vsi sveti, vahti … grobovi, pokopališča, sveče, sveče, sveče in cvetje
Vse kulture negujejo spomin na mrtve in na simbolni ravni vzdržujejo stik z njimi – Slovenci, imamo celo uradni praznični dan, državni praznik dan mrtvih.
Gremo na pokopališče? “Gremo,” rečejo prvi, “ker je treba, ker se spodobi, ker moramo.” In kupijo deset sveč, par aranžmajev, se oblečejo in so ob točno določeni uri na britofu. V imenu spomina na mrtve. “Ah ne,” rečejo drugi, “vsi ti ljudje, vsi sorodniki, žlahta te ocenjuje, vse to tekmovanje s cvetjem in svečami – to je tako bedasto, mi smo individualisti, svojih mrtvih se raje spominjamo, ko nam zapaše, ne pa takrat kot vsi, zato ne gremo na pokopališče prvega novembra in pika!” V imenu spomina na mrtve.
Vendar je nad našimi pokopališči že kak teden noč dobesedno rdeče prežarčena. Slovenci smo svetovni rekorderji po številu sveč, ki jih znosimo na pokopališče: 24 milijonov na leto. Vsak prebivalec naše države naj bi jih torej tja odnesel 22.
Pred nekaj desetletji so sveče gorele predvsem na sam praznik: navadne bele ali morda rdeče smo prižigali z vžigalicami, da so se upirale jesenskim sapam. Trepetavi plameni so bili kot življenje, ki zagori zdaj močneje, potem šibkeje in kdaj zgodaj ugasne, drugič použije danost do konca. Na pesku in prsti so ostajale lužice voska. Otroci smo jih pobirali in iz njih stiskali kepe voska.
Eh, ta vosek! Pacal je svežo črno zemljo in mazal marmor. Sveče v plastičnih posodah so bile pa tako čiste. Najprej za pogrebe in dan mrtvih. Potem se je spodobilo prižgati še katero čez leto, na koncu se je tradicija spremenila v vsakotedensko obvezo vsaj nekaj gorečih sveč na vsakem grobu. Samo pri nas, v Sloveniji.
K temu spadajo še sveži šopki in opleti grobovi. In tako se je po podeželju in v manjših mestih v nekaj letih začel vsakotedenski manjši prvi november: avti se ustavljajo pred pokopališčem in običajno ženske hitijo do svojih grobov, da v okviru sobotnega čiščenja postorijo še to. Hitro odstranijo uvelo cvetje, zamenjajo sveče, jih prižgejo in tečejo nazaj – ker ni časa za postanek, predah, refleksijo tega, kar počnejo. Počnejo pa zato, ker se mora.
Tako kot se mora nekaj prinesti na pogreb, da “ne pridemo praznih rok”. Preračunljivi kot smo, smo hitro ugotovili, da zavoj sveč z veliko mašno stane manj kot venec ali večji šopek cvetja. Žalujočim tako poleg bolečine in spomina na umrlega ostane v kleti, garaži ali na hodniku še pol zabojnika sveč, da jih spominja na novo obvezo. Vse zaradi prvobitnega simbola plamena, ki použiva svečo, da razsvetljuje, kot naše življenje použiva telo v zameno za bivanje z drugimi.
“Moje” vaško pokopališče sledi trendom. Zdaj me pod večer pričaka z lajtšovom. Sveče so nemali vsakotedenski izdatek in brihte ponujajo nov izdelek: elektronsko svečo. Solarno. Predlani jih je bilo par na vsem pkopališču. Ob zadnjem obisku jih je bilo že najmanj ena na skoraj vsakem grobu in vsaj po tri štiri na vsakem boljšem grobu. V rdeči, milka vijoličasti, rumeni, modri, zeleni embalaži utripajo vsaka s svojim ritmom.
Žalujočim narekovati obliko in ritem žalovanja je nehumano početje.
Navadno žalujoči na začetku otrpne ali pa glasno protestira proti izgubi: v tem obdobju veliko joka, vendar še ne občuti dokončnosti in razsežnosti izgube. Niha med smiljenjem sam sebi in depresijo, jezo in objokovanjem, strahom in žalostjo.
Obdobje zanikanja nas varuje pred totalno razsežnostjo spoznanja o izgubi: ne , to ni res, saj ni umrl, zdaj zdajbo spet prišel domov.
Potem pride globoka žalost, ko občutimo, kako je živeti brez ljubljenega človeka. Pogrešamo ga.
Zadnje obdobje žalovanja je kdaj polno jeze in včasih celo razdiralnega besa, saj nas je zapustil človek, brez katerega je tako težko.
Počutimo se tudi krive, ker za pokojnega nismo, ali se nam zdi, da zanj nismo naredili vsega, kar bi morali. Vi sti občutki so normalni in celo nujni za žalovanje in nihče ne žaluje po obrazcih, ampak na svoj način. Mnogi pokažemo žalost tudi z zunanjimi oblikami, ki so kdaj za okolico nepotreben, smešne, kičaste.
Toda prav tako družba ne sme ukazovati, kako se spodobi žalovati, koliko sveč odtehta žalost in kolikokrat je treba za spodobno žalovanje spolirati grob.
Za zdravo osebnost pa je nujno, da preraste proces žalovanja. Takrat je čas za preverbo lastnega odnosa do groba.
Če negujemo hladen kamen in iz mrtvega peska skrbno pulimo samosevne plevele – ali ne dajemo smrti prednosti pred življenjem?
Na pokopališčih me čudno privlačijo stari grobovi, kjer ni sledov svežega žalovanja. Tisti grobovi, kjer je vrtnica že postarana in je brin malo preveč zrasel, kamen pa mehko preperi. Kot zmagoslavje življenja nad smrtjo so. Obnavljanja nad minevanjem. Rojevanja nad smrtjo.
“Ko je smrt tu, mene ni več.
Če pa sem, nje ni še tu.”
Epikur
V ponedeljek bo vrhunec tokratnega praznovanja spomina na mrtve – boste obiskali pokopališče in grobove svojih umrlih?
Mirjam
Foto: KB