Zabojčki, škatlice, doze, kozarci in vreče – iz dobe bleščečih nakupovalnih centrov se vrnimo na začetek prejšnjega stoletja.
Potem ko smo se sprehodili po Terezijanski četrti, popili izvrstno kavo in se posladkali s kremnimi slaščicami, se še malo razglejmo po tržaških ulicah – pojdimo v staro drogerijo, da nas časovni stroj postavi stoletje nazaj!
Na trgu sv. don Boska naletimo na zanimivo izložbo. Na videz je trgovina podobna drugim v bližini: starinska velika vrata, leseno izložbeno okno, bele črke na črni podlagi. Vendar nas pogled na razstavljeno blago pusti brez besed: spužve vseh velikosti, stare reklame in – starinska potapljaška oprema.
Ko ugotovimo, da gre za drogerijo, postanemo le še bolj radovedni, zato seveda vstopimo.
Najprej se prerinemo skozi gnečo strank, potem pa obnemimo ob pogledu na stene. Predalniki in police segajo čisto do stropa: na njih pa se gnetejo steklene posode, na kakršne kdaj naletimo v lekarnah, doze, pločevinke … in stekleni kozarci, polni bombonov, ki se jih kupuje na vago.
Drogerijo Toso je njen ustanovitelj, Vittorio Toso, odprl leta 1906. Odtlej ponuja barvila, mila, začimbe in morske spužve.
Njena posebnost je izvirna oprema, vključno z okni, vrati, predali in policami.
Njena lastnika Nadia in Mauro Kosmina rada poudarita, da imata rada svojo trgovino in način trgovanja, ki ga zahteva. V njuni trgovini je namreč mogoče kupiti blago na drobno – okside za barvila vam nasujejo kar v papirnato vrečko, krtače hranijo v lesenih škatlah.
Odlikujejo se po tem, da ponujajo blago, kakršnega drugod ne najdemo več. Seveda vse svoje blago dobro poznajo in znajo svetovati strankam.
Leseni pod, lestve, tehtnica – ali si sploh še znamo predstavljati stare špecerije, o katerih tako pogosto beremo v literaturi iz prejšnjega stoletja?
Obisk Drogerije Toso nam bo odstrl tančico časa, da bomo užili vzdušje starih prodajaln, kjer blago še ni bilo nepredirno zaprto v lično ilustrirano embalažo in kjer so bili bomboni na ogled v velikih steklenih dozah. Hm, mogoče pa bi za tiste cente, ki se mi valjajo v žepu, lahko kupila par sladkorčkov? In spomin po proustovsko zaide dvajset let nazaj, ko smo po hiši stikali za pozabljenim drobižem, da bi kupili nekaj kislih glist v drogeriji ob avtobusni postaji. Kako hitro se stvari spreminjajo!
Podobni spomini so sedanja lastnika privedli do tega, da sta prevzela tako posebno trgovino. Njuna ljubezen do te očarljive zgodbe je prepričala tudi stranke, ki v trgovino prihajajo od blizu in daleč!