Elsa Mora je ilustrirala Fontainove basni. Jaz sem kuhala marmelado. Radio je godel … Nauk zgodbe?
Muren in mravlje
Bilo je pozimi in hud mraz je pritiskal. Mravlje, ki so si bile nabrale poleti dovolj živeža, so udobno prebivale v svojem domovanju. Muren pa, ki se je zaril v zemljo, je trpel lakoto in je zmrzoval. Tedaj se privleče ves mršav k mravljam in jih prosi živeža, rekoč: »Ljube sosede, huda zima je, dajte mi malo jesti, da sc nekoliko okrepčam, sicer poginem od lakote. Nič živeža nimam.«
Mravlje pa so ga vprašale: »Hm, kje pa si bil s svojo pametjo poleti? Zakaj si takrat nisi pripravil živeža za zimo?«
Muren jim kratko odvrne: »Nisem utegnil.«
Mravlje: »Nisi utegnil? Kaj si pa delal?«
Muren: »Poleti sem godel in pel.«
Mravlje pa se nasmehnejo in mu rečejo: »Tako? že dobro! — Če si poleti gode! in pel, pa pozimi pleši!« in mu pred nosom zapro vrata.
Kdor ne dela. naj tudi ne je!
Mnoge basni evropskih narodov prehajajo meje in čas in si jih vsi razumejo in si jih lastijo tam od starih Grkov naprej. Potem jih kdo zapiše. Ezop, na primer. Ali Jean de La Fontaine. Tipa iz 17. stoletja iz francoske Šampanije, ki je končal kot član Akademije, se danes spominjamo predvsem kot basnopisca, čeprav je pisal tudi drame ter povesti in novele v verzih. Zaslovel je pa z basnimi.
Naša ljuba Elsa Mora, ki smo jo že predstavili tu in tu, je pravkar dokončala ilustriranje njegovih basni. Bralstvu njenega bloga je najbolj všeč upodobitev basni o murnu in mravljah, ki jo pozna tudi slovensko ljudsko pripovedništvo.
Nauk basni je, da kdor ne dela, naj ne je. V redu, da bo kaj jesti, sem od zgodnjega jutra kuhala marmelado – in bilo mi je lažje, ker mi je godel radio. Kozarčki se zdaj lepo hladijo, za jesti bo – ampak, hej, kdor gode, naj tudi je! Ker drugim lajša delo.
Aja, Elsa Mora in njene ilustracije: tehnika striženja ustvarja brezčasni oder življenja, na katerem se vrstijo pisane živalske podobe človeških spoznanj – všečno!