Organizirana kuharija po principu “Ne govori, naredi!”
»S fotkanjem jedi, ko so enkrat skuhane, se nimam veliko časa ukvarjati. Za mizo namreč na hrano lačno čaka moja družina,« pravi Boštjan Napotnik, kreativni direktor v agenciji Futura DDB, duša in srce bloga Kruh in vino, glavni preizkuševalec v Mladininem Konzumu, avtor knjige Kuhinja za prave moške, ki meni, da se je za dobro hrano vredno potruditi. Klepet o hrani z njim je pravi navdih, saj komaj čakaš na priložnost, da bi prijel kuhalnico v roke in še sam ustvaril nekaj za prste obliznit.
Zakaj blog o hrani in kuhanju?
Rad pišem, pa tudi kratka forma bloga mi je izredno simpatična. Prvi koncept, ki sem se ga lotil, je bil zelo odprt. Zanima me nogomet, ki ga sicer gledam, ne pa tudi igram, zanima me hip hop oziroma glasba nasploh, zanima me kuhanje, profesionalno tudi oglaševanje, pa potovanja in tuji kraji … Čez nekaj časa mi je prijatelj Peter Kreslin predlagal, da bi bilo bolje, če se držim ene teme, da »svaštarnica« pač ni dobra pot. No, sem pomislil, če bo pa ena tema, bo kuharija tista, ki jo lahko peljem.
Blog živi že skoraj deset let. Od kod motivacija?
Vsakemu, ki začne pisati blog, polagam na srce – če začneš, delaj, res delaj, ker je škoda, da vložiš veliko energije v to, da te začnejo spremljati, potem pa prepustiš vse skupaj pozabi. Tudi sam sem na začetku veliko objavljal, zdaj je objav nekoliko manj, a še živimo in še kuhamo. Ko vidiš, da se začnejo odzivi na tvoje pisanje, da ljudje prihajajo na tvoj blog sami od sebe in komentirajo, ti to da neko posebno energijo, te zagrabi, te motivira, da delaš, se razvijaš kot pisec, izpiliš fotografiranje … Gre za načelo »daj-dam«. Nekako se potem čutim tudi dolžnega, da nadaljujem, da vračam to energijo.
Po tolikih letih in priljubljenosti tvojih zapisov je bila knjiga verjetno naslednji logični korak. Sporočilo »moški, gremo v kuhinje, to je seksi, to je kul« je verjetno poskrbelo, da je veliko moških knjigo dobilo za darilo.
Res so nekateri mislili, da bo to kuharica za moške, ki ne znajo kuhati … A sem se stvari lotil malo drugače. Tudi pri hrani mi je namreč najbolj zanimivo, če ima recept svojo zgodbo. Recimo, da bi rada skuhala nekaj iz brokolija. Klikaš po internetu in dobiš 150 tisoč zadetkov, če zožiš samo na slovenske strani, jih dobiš recimo petsto. Ampak mene v bistvu ne zanima recept za brokolijevo juho, zanima me, odnos, zanima me, zakaj … Zakaj bi nekaj tako skuhal, zakaj si tako naredil, kaj je zadaj, kaj ti pomeni ta brokolijeva juha … Ne gre torej samo za hrano. Ko sem pripravljal knjigo, nisem želel narediti samo zbirke najboljših receptov z bloga, pač pa sem jih postavil v kontekst, predstavil zgodbe pravih dedcev, ki dejansko kuhajo. Vsi gledamo številne kuharske oddaje, da že kar ponotranjimo občutek, kot da to sami počnemo, ali pa si rečemo: »To bom pa enkrat res naredil.« Namesto tega – dajmo nekaj narediti! Preizkušajmo, lotimo se reči!
Kakšnih reči se lotevaš?
Prijatelj mi je nekoč razlagal o kuharju na neki francoski televiziji, ki je dal smetano v kozarec za vlaganje, ga nekaj minut stresal in tako naredil maslo. Sicer sem vedel, da se maslo lahko naredi tako, da smetano pač tolčeš »čez mejo« in se potem začne izločati maslo, ampak da bi to naredil kar v kozarcu za vlaganje, resno?! Je bilo treba poskusiti! Če se maslo resnično da narediti tako, zakaj ga potem ne dela več ljudi? Ali pa denimo jogurt – segreješ mleko, ga malo pokuhaš, ohladiš, zamešaš noter žličko jogurta, naliješ v kozarce, daš v pečico s prižgano lučko, počakaš do jutra, ga zjutraj prestaviš v hladilnik in imaš več litrov jogurta, ki zdrži tudi do dva tedna. To so pozabljene prakse, ki se jih preprosto ne lotevamo. Zato sem si želel tudi ta princip vzpostaviti v knjigi – dajmo nekaj narediti!
Kateri kuharski mojstri so vplivali na tvoje kuhanje?
Mark Bittman, denimo. Je pisec bloga, sodeluje z New York Timesom, izdal je knjige How to Cook Everything, je minimalist in izredno poudarja enostavnost v kuhinji. Zanj bi lahko rekel, da je imel velik vpliv na moje razmišljanje, predvsem skozi vidik našega vsakodnevnega kuhanja doma. Zanimivo je recimo, da so bile pri Slovencih nune tiste, ki so nacijo učile kuhati. Sestra Marija Felicita Kalinšek je bila s svojo kuharico ena prvih, ki se je celostno lotila kuhe. Te njene bukle pa na žalost prevečkrat ostajajo nekje v zaprašenem kotu, ker mislimo, da gre za zgodbe iz starih časov. Pa jim s tem delamo krivico.
Brez katerega pripomočka ne bi mogel v kuhinji?
Nasploh rad raziskujem pripomočke in jih rad naštudiram do podrobnosti. Pred časom je bil to denimo plinski žar, ki smo si ga omislili doma, trenutno pa sem velik ljubitelj ekonom lonca. Sodobni ekonom lonci so zelo napredovali od tistih, ki se jih spomnimo iz otroštva in se jih drži slab sloves, kako so radi eksplodirali. Tak lonec je za kuhanje med tednom super stvar! Recimo skuhaš cel krompir, dodaš malo vode, zapreš lonec in v osmih minutah je kuhan. Lepo ga vzameš ven, daš malo na žar, če recimo pečeš zrezke ali kaj podobnega, in imaš hitro kosilo. Koliko časa se sicer kuha cel krompir – 45 minut? Sploh ne pomisliš, da bi ga med tednom kar tako naredil. Ali rižota – skuhana je v šestih minutah! Prepražiš čebulo, dodaš riž in ga še malo prepražiš, dodaš vodo, zapreš ekonom lonec, kuhaš šest minut, preliješ lonec z vodo, odpreš in samo še vmešaš, kar si posebej prepražil v ponvi, recimo gobe, zelenjavo ali kaj podobnega. To so »bližnjice«, ki ti prihranijo veliko časa, in še vedno lahko za svojo družino skuhaš dobro hrano.
Kako se lotevate kuhanja pri vas doma?
Glede hrane smo predvsem zelo organizirani. Naš družinski sistem je tak, da dnevno kuhamo in skupaj tudi jemo. Če vsak dan sproti odpreš hladilnik in razmišljaš, kaj boš pa danes kuhal, po nepotrebnem porabiš veliko energije. Pri nas imamo tabelo, družinski tedenski načrt, v katero vpisujemo vse dejavnosti: glasbeno šolo, govorilne ure, balet, kaj imava zvečer morda z ženo planirano, in obenem tudi načrtujemo, kaj bomo tisti teden jedli. Druga tabela, ki jo imamo, so naše zaloge v zamrzovalniku. Ko imamo recimo možnost dobiti dobro meso, kupimo večje količine in jih zamrznemo. Če imaš take stvari zapisane, natanko veš, kaj imaš in kaj ne, načrtuješ lahko, kaj boš kuhal, predvidiš lahko, kako boš potem ostanke nečesa porabil naslednji dan. Načrtovanje je res super in ga toplo priporočam. Smiselno je ne le zaradi ekonomije časa, pač pa tudi obsega stroškov.
Pri vas doma torej hrane ne mečete stran?
Nikakor, oba z ženo sva vzgojena varčno in tako tudi živimo. Ostanke poskušamo vedno porabiti kako drugače. Recimo imaš ostanek pire krompirja in narediš njoke in jih zamrzneš. Nasploh lahko veliko stvari naredimo sami doma, s čimer prihranimo denar in izrabimo, kar imamo na voljo. Res pa je, da to pomeni nekaj več časovnega vložka in seveda energije. A zakaj bi denimo v trgovini kupovali napol narejene jedi, ki se potem sicer pogrejejo, a so tudi precej dražje, predvsem pa niti ne vemo, kaj je notri. Zakaj ne bi denimo kupili celega piščanca, ga razsekali, ga nekaj spekli za kosilo, kosti in podobne stvari pa z malo zelenjave skuhali, precedili in imeli odlično juho?
So kakšni recepti, ki se jih ne bi upal lotiti?
Mislim, da ne. Morda so včasih problematične sestavine, tudi aparature in tehnike. A me to ne ustavi, več kot da mi pač ne uspe, se ne more zgoditi. Morda so sladice tisti del kuhe, ki se jih res ne lotevam pogosto. Sladice so res umetnost, zelo je treba biti natančen, se držati recepta, ker je kemija sladkorjev in maščob izredno pomembna, ni toliko prostora za improvizacijo, poleg tega mora vse skupaj še lepo videti … Če recimo pica ni pravilne oblike, pač rečeš, da je rustikalna ali kaj podobnega … Pri sladici nimaš tega izgovora (smeh).
Sprašuje: Tina Cipot
Fotografira: Klemen Brumec