Tudi moja slika je lahko kul

Uokvirjanje slik in fotografij

Angleži imajo tako fino frazo »There comes a time …« in nekaj podobnega prešine vsakogar od nas, ki skuša malce bolj izraziti svojo umetniško žilico, bodisi s slikanjem bodisi s fotografiranjem. Z relativno nizkimi cenami velikoformatnih povečav se hitro pojavi želja, da bi svoj domek spremenili v umetniško galerijo in dih jemajoče kreacije postavili na ogled. Pri tem imamo običajno več možnosti. V Ikei ali kakšnem Baumaxu lahko ugodno dobimo preproste (flexi) okvirje, pravzaprav podlago in steklo za čez. Prav tako je popularno keširanje fotografij (impregnirana fotka na 10-milimetrski peni). Jaz pa sem se odločil, da pokukam, kako se tega lotevajo strokovnjaki, in se odpravil v Letvico na Glavnem trgu v Kamniku, kjer mi je mojster Gojko Kenda z veseljem odprl vrata svoje delavnice in mi razložil, kako poteka uokvirjanje fotografij.

Povedal mi je, da je pravkar dobil lepo število umetniških slik. Njihov lastnik se je odločil, da bo stare okvirje zamenjal z novimi, modernejšimi, ki se bodo bolj skladali z novim stanovanjem. Sprva sem nekoliko začudeno gledal, toda že med izbiranjem možnega nadomestnega okvirja sem uvidel, da okvir res lahko »naredi« ali pa uniči sliko.

Gojko preverja ustreznost različnih okvirjev.

Ko je  mojster izbral primeren okvir, se je začelo zabavno delo. Najprej je izmeril velikost slike (ali paspartuja, če imamo, denimo,  umetniško delo na podlagi), nato pa je v delavnici odžagal ustrezno dolge letvice. Splača se dvakrat preveriti, da je letvica pravilno obrnjena, ko žagate zareze, sicer imate lahko samo dvakratno delo, hehe!

Letvic se je mojster lotil z brusilnim papirjem, nato pa jih je spojil z lesnim lepilom.

 

Običajno je uokvirjena slika sestavljena iz štirih delov: okvirja, šipe, slike in podlage. Ko imamo izdelan okvir, moramo  odrezati ustrezno velik kos stekla, ki jo moramo nato temeljito očistiti (predvsem pozorno na notranji strani, saj je to za večino šip zadnje čiščenje po tisti strani). Zatem vstavimo naše umetniško delo (sliko ali fotografijo), potem pa dodamo še »hrbet«, ki je lahko kar navaden karton, lahko pa tudi kaka lesena oziroma plastična plošča ali kaj podobnega. Šele potem dokončno spnemo okvir (mojster uporablja resnejši kompresorski »spenjač«).

 

Običajno se na okvirju vidi rob, ki je posledica žaganja, toda  z majhnim trikom (navadnim flomastrom) se da rešiti tudi to. Potem na zadnjo stran okvirja namestimo še nastavek za obešanje, očistimo prednji del šipe in uokvirjanje je končano.

 

 

Od izbiranja letvice do končnega izdelka je minilo 20 minut. Pozna se, če to dela strokovnjak, kajne? A dan se še ni iztekel, kajti mojstra je čakalo še veliko slik, ki jih je bilo treba olepšati. Novo izbiranje, nov okvir in nov zadovoljni lastnik.