Les je v Amsterdamu viden na vsakem koraku: kot del zunanje arhitekture stavb, kot prevladujoči material pri notranji opremi, priljubljen je tudi lesen nakit.
Zanimiv pa je podatek, da je danes Nizozemska brez starih naravnih gozdov, zadnjega so namreč izsekali leta 1871.
Čeprav surovine nimajo več, pa je Amsterdamu kot bogatemu zgodovinskemu mestu uspelo obdržati veliko starega lesa. Nešteto je starinarnic, kjer prodajajo predmete, ki izhajajo iz časov daleč pred umetnimi materiali, in kjer je mogoče kupiti starinske kose masivnega pohištva. Mnogo je tudi japonskih antikvariatov, ki prodajajo umetniško izrezljane komode in kredence. Nizozemska je bila namreč kar dvesto let edina država, s katero je Japonska trgovala.
Ti umetniški kosi pohištva krasijo amsterdamska stanovanja, mimoidoči pa jih lahko mirno opazuje skozi ogromna okna, ki jih navadno ne zakrivajo zavese. Nasprotno – Amsterdamčani so ponosni na svoj dovršeni, grobi dizajn, radi se pohvalijo z dnevno sobo ali jedilnico: njihovo okno tako postane izložba, v kateri so simetrično postavljene vaze s svežim cvetjem, ki ga imajo na pretek in je na voljo vse leto, ter velikimi svečniki. Tudi ti so velikokrat leseni, sveče pa so nujno prižgane vsak večer, da pričarajo bolj intimno ozračje v restavracijah in drugih lokalih.
Restavracije v starem mestnem jedru so postavljene v stare meščanske hiše, mnoge od njih so obdržale lesene pode, stene in strope. Na stenah so starinske slike mlinov na veter in kolonialnih ladij, ki plujejo v viharjih, uokvirjene v čudovite okvirje. Zato je zvečer razpoloženje prav zares čarobno, saj s skrbno postavljeno minimalno osvetlitvijo in svečami pričarajo čase, ko so v krčme zahajali mornarji in osvajalci.
Stari les se ceni in je umetniško vključen v moderni dizajn. Prav tako so pristni novi kosi, ki so dejansko iz masivnega lesa, in ne zmleto žaganje, prevlečeno s plastičnimi in umetnimi živimi barvami. Ta les je surov, minimalno obdelan, včasih neprebarvan ali nezaščiten z lakom. Jedilne in kavarniške mize in so izdelane iz desk, morda so le povoskane ali premazane z oljem. Les, ki je starejši, pa ne potrebuje niti tega, saj se z uporabo naolji in dobi sijaj kar sam. Take jedilne mize so najbolj iskane in cenjene. Obročki od kozarcev in posode in madeži hrane in pijače pa imajo seveda dodatno vrednost, ker pripovedujejo zgodbo takšne mize. Zamislite si, da je za isto mizo nekoč jedel mornar, ki je priplul iz novo osvojene dežele.
Tudi stene so oblečene v les, včasih kar z deskami izpod žage, z lubjem in štrlečimi trskami vred. Leseni so okvirji koles, modni dodatki in jedilni pribor. Leseno je težko posodje – ki je dejansko staro ali narejeno v sodobnem času in postarano.
Starost lesu daje vrednost. Opaziti je, da so modni kosi pohištva, ki so iz naravnega materiala. Starost se poudarja, ker se spoštuje poreklo in se želi poudariti, da je kos iz ‘pravega’ materiala, in torej trpežen in vzdržljiv. Ceni se pristna in osnovna surovina – les.
Piše in fotografira: Anja Slapničar