Predstavljamo: Flamma art studio

Pod blagovno znamko Flamma art studio ustvarjata David Almajer in Eva Berce.

Flamma se je rodila nekje okoli leta 2009, iskrica za začetek ročnega oblikovanja kamnine pa se je v Davidovi glavi porodila že konec devetdesetih let. Takrat se je na avtostop podal po glino k priznanemu keramičarju Magušarju, ki je imel takrat delavnico še na ljubljanskih Fužinah, in je domov odnesel poln nahrbtnik.
Ker je žganje keramike drag in zamuden posel, je zamisel o lastnem keramičnem studiu tudi ob pomoči nekaterih zanimivih izkušenj in spoznanj postopoma dozorevala vse do začetka Flamme.

 

Vmes se je David uril v nekaterih drugih umetniških veščinah, dokler nista skupaj z Evo ugotovila, da je prav keramika tista, ki oba zelo zanima.
Po številnih popotovanjih sta se umaknila iz mesta in preselila na Notranjsko, kjer sta ustvarjala vse do letos. Pred kratkim, ko se jima je rodila hčerka, sta se spet preselila v mesto, in sicer v Kranj, ki je sorazmerno blizu njune nove delavnice na Bregu pri Žirovnici.
Posebnost njunih izdelkov je v popolnoma ročni izdelavi ter neskončni ljubezni, ki jo, kot pravita sama, vgradita v svoje delo. V njem se trudita združevati uporabne in estetske vidike sodobnega oblikovanja. Njuni izdelki so po večini ustvarjeni s tehniko ščipanja, valjanja ter kombinacijo obeh. Tako zavračajo načela uvožene industrijske proizvodnje, ki s svojo masovnostjo in cenenostjo prispeva k nepremišljeni množični potrošnji. Vsak izdelek je plod kreativne misli, vtisov narave, življenjskih izkušenj in pristnega stika z zemljo.
David in Eva zase pravita, da sta ustvarjalca, usmerjena v sedanjost, saj načrti in izzivi, ki si jih zastavljata, ponavadi potrebujejo kakšno leto ali dve do dokončne izvedbe.

Zakaj prav keramika? Zakaj se vam zdi, da prav prek tega medija najbolje uresničujete svoj umetniški izraz? Kdaj in kako ste odkrili njen potencial?

Ne bi rekel, da v tem mediju najbolje uresničujeva svoj umetniški izraz, pač pa ga najbolje uresničujeva skupaj z materjo naravo, kot najlepši par. Neskončna spajanja atomov, reakcije in vedno ena velika neznanka so deli naravnega procesa, v kar sva oba zaljubljena.


Kako se začne vajin ustvarjalni proces? Je to samo misel, skica na papirju ali morda samo vtis?

David si ponavadi prižge cigareto, se popraska po pleši, in si že zamisli idejo, ki gre potem iz glave na papir, če že ne obtiči kar tam, kjer se je porodila, povesta v smehu. Sicer pa si vedno izmenjujeva mnenja in drug drugega sprašujeva, ali je kaj dobro, ker uporabljava veliko različnih glin, kamnin in porcelanov. Večinoma sva kar skladna, spreva se le, ko je treba očistiti orodje. Veliko razmišljava in se pogovarjava o tem, kakšen bo končni videz izdelka, koliko se bo skrčil, kakšno glazuro uporabiti in podobno. Škoda je le, ker premnoge ideje ostanejo le na papirju in v glavi, preprosto ni časa za vse, kar bi še rada naredila.

Kje iščete navdih? Ali imate kakšnega vzornika med drugimi keramičarji?

Najin največji navdih je trenutno najina novorojenka Vita. Mislim pa, da navdih najdeva prav v vsakem trenutku. Ko denimo skuham kavo in jo vonjam, si prižgem cigareto in gledam dim, pogledam skozi okno in vidim svet, obarvan v odtenkih dneva in letnega časa, na roko mi prileti čudovita žuželka, slišim kako se sosed veseli gola … Svet je hecen: če opazuješ, vidiš, ko vidiš, razmišljaš, ko razmišljaš, se učiš. Še najtežje se mi zdi zapomniti in uporabiti stvari, ki se jih naučimo.
Moj največji vzornik je od nekdaj Leonardo da Vinci, njegov univerzalni pogled na ustvarjanje ter široka paleta znanja, ki ga je združeval v vseh svojih ustvarjalnih procesih. Tudi sam že dolgo težim k temu. Mislim pa, da mi je s tem načinom razmišljanja uspelo okužiti tudi Evo.

Kako pomembne so pri vašem delu barve, glazure, katera je vaša najljubša?

Najpomembnejše! Glazura mora imeti same dobre lastnosti; poleg trdote mora imeti še lep barvni odtenek, mat, sijajno ali grobo površino, ki se sklada z glino. Najbolj so mi pri srcu tiste, ki mi jih je uspelo združiti iz nabranih materialov, kot so glina, zemlja, pesek, pepel in podobni.

Poznamo vas predvsem po uporabni keramiki, ali vas kdaj zamika tudi eksperimentiranje?