Mojca Žalik in njena keramika
»Je v mojem svetu vse lepo narobe
in ker narobe je, zato je prav.
V pisarni spim, doma nabiram gobe
In če bolan sem, sem še najbolj zdrav,« je pel Fran Milčinski Ježek.
nAROBe sVEt je pisan in krhek, ko pade na tla, se razbije v črepinje.
Majcena odprava potuje v ponedeljkovo jutro na obisk v Narobe svet, h keramičarki Mojci Žalik. Mama gre obujat spomine na prve Mojčine skodelice, ki jih je kupila, in dopolnjevat zalogo, fotograf gre slikat in Pobček se bo šel enajsto šolo. Na Smrjenah nad Pijavo Gorico nas pričaka nas petnajst let dela, toliko časa se namreč Mojca ukvarja s keramiko.
Mojca Žalik, ustvarjalka keramike
Do vretena z brezposelnostjo
Upanje za vse, ki so v krizi ostali brez službe: tudi ona se je leta 1994 znašla na zavodu za zaposlovanje kot tehnološki višek. »Takrat sem vedela, da v pisarno ne smem več! Namesto tega bom poiskala nekaj, kar res hočem delati,« pravi, medtem ko zlaga na mizo skodelice, ki kažejo razvoj njenega ustvarjanja. »Lončarsko vreteno me je zastrupilo. Od malega sem rada delala z rokami, že kot otrok sem stopila na pručko in zamesila kruh, zato sem takoj začutila glino kot pravo snov za ustvarjanje zame!« Poskušala se je namreč v marsičem, dokler ni prišla v lončarski atelje na Gornjem trgu v Ljubljani, kjer je mojster Božo Petek zainteresirane uvajal v delo z glino. V delavnici s štirimi lončarskimi vreteni je Mojca začela spoznavati, kaj se da narediti iz gline: »Dve leti sem poskuse metala proč,« razlaga, medtem ko prijemljemo v roke modrikasto skodelico. »Vidite, glazura ni prava, ta barva bi morala biti rumena, pa je zelenkasta, vse zaradi prenizke temperature!«
Piškotnica
Naslednja skodelica je sestra tiste moje, ki je pred kratkim končala svoje življenje v črepinjah: na beli podlagi sta po otroško shematično narisana fantek in punčka, Mojca in Kekec, zadaj se blešči veliko sonce. S takimi skodelicami se je Mojca začela predstavljati na sobotni rokodelski tržnici na Cankarjevem obrežju v Ljubljani. »Jest se te bele gline ne morem znebiti,« reče s sladostrastjem v glasu, da je jasno, da se je niti noče znebiti. »Začela sem risati nanjo in mi je bilo čisto neverjetno, kaj ta podlaga prenese!«
Skleda za regrat
Posnemanje se ne splača
Mojčine skodelice so prepoznavne po risbi, ki spominja na svinčnikovo potezo. Poskušamo tudi mi, toda pisalo se izkaže za manj obvladljivo od pričakovanja in zoprno škriplje. Konturo potem Mojca zapolni z glazurnimi barvami, ki se obnašajo podobno kot vodenke. Žganje na visoki temperaturi še bolj pobeli glino.
»Glejte, kako sem se razvijala,« primakne lončarka naslednjo skodelico: mački postajajo osebnosti, obrazi dobivajo vedno več izraza in cvetje je bolj dehteče. Omenimo, da smo ponekod videli izdelke, ki so sumljivo podobni njenim … »Temu rečem neproduktivna konkurenca,« odvrne, »nobenega avtorstva se ne spoštuje, kopira se vse. Toda plagiator in posnemovalec se vedno izda: vidi se mu v kateri fazi me je začel kopirati, in tam obstane, ker ga nič ne žene tako kot mene v razvijanje in dodelavo idej.«
Pobček hodi po hiši in poskuša ne gledati s prsti: ura iz keramike, zalivalke, ploščice z napisi na vratih, sirčkova miš, glej, v dozi so nesramno dobri orehovi rogljiči in skleda za regrat, ki je ta čas glavna. Vsi ti izdelki so iz Mojčinega ateljeja v Tacnu. Potem stopi Pobček na vrt in jecne od navdušenja: na ograjnih stebrih godrnjajo svetleče se kokoške, iz tal rastejo ptičje hišice v nadstropjih in na drevesu so dozoreli luknjičasti pirhi – vse iz keramike. Narobe svet. Zelo je zrasel ta svet.
»Obdobje, ko sem se začela ukvarjati s keramiko, je bilo dosti bolj ugodno za ljudsko in umetno obrt, kot je sedaj. Denar, ki sem ga dobila z zavoda za zaposlovanje, je zadoščal za vreteno in peč. Ko sem prve izdelke nesla na Obrtno zbornico, me je njena Sekcija za umetno obrt takoj pritegnila k sodelovanju: urejala je katalog tovrstnih izdelkov in trgovci so izbirali med ponudniki izdelkov. Takratna davčna stopnja je rokodelce bremenila le s petodstotno davčno stopnjo. V devetdesetih letih so trgovine s to obrtjo dobro uspevale in so korektno sodelovale z nami ustvarjalci. Vse je potekalo po neki inerciji.
Mojčin delovni kot doma
Zdaj so razmerja porušena: ustvarjalci moramo velikokrat dajati svoje blago v komisijsko prodajo, trgovci ne vlagajo nič in ne tvegajo nič, marže pa velikokrat znašajo tudi 100 odstotkov na nabavno ceno – hočejo zaslužiti toliko kot jaz, ki vložim svojo idejo, material, delo. Prodaja pa že dve leti stagnira.« Kokoši na ograji se še bolj razščeperijo in ne razumejo nič, čisto nič.
»Še več,« pravi Mojca, »kdaj me trgovci naravnost ovirajo s svojim ‘učenjem’: ‘Daj, Mojca, prinesi skodelice, ker te grejo, drugega pa ne bom razstavljal.’ Niti poskusijo ne s čim novim! Tako kupci nimajo pregleda nad izbiro.« Žal je je tudi sobotna tržnica ob Ljubljanici na tako imenovani mestni plaži nasedla ob različnih kapitalskih interesih in ponudniki blaga na njej so se razredčili.
Keramična ura
Mojčina vizija je ustvariti nekakšno internetno zadrugo, portal, ki bo združeval ustvarjalce in njihovo ponudbo, kupci pa bodo imeli pregled nad celovito ponudbo, poklikali želeno blago in ga hitro kupili. Brez preveč vmesnih faz.
Rokodelstvo in zaslužkarstvo nista za skupaj
Pobčku je najbolj všeč zelo zgodnja skodelica, pa je Mojca ne proda, ker je že obrabljena, fotograf si izbere tisto z izrekom o revoluciji, jaz kupim svojo novo z napisom: »Le čevlje sodi naj kopitar.«
»Pozneje bo, kar je prej,
in nazaj greš naprej,
če molčiš, na ves glas govoriš.
Ko boš se staral, takrat
Boš fant najbolj mlad,
to je to, ker je v mojem svetu vse narobe.«
Ob beli glini Mojca zadnje čase veliko ustvarja s šamotno glino: izdelki so prepričljivo težki. »Nekaj kilogramov šamotirane gline na vretenu…Prvi občutek je, kot bi ukradel nekaj lopat grobega betona iz zidarskega mešalca …« je Mojca zapisala na svoji spletni strani. Oblikovno ti izdelki nadgrajujejo našo tradicionalno ljudsko keramiko: potičnice, lonci in drugo posodje so okrašeni z odtisi trničev z Velike planine. Ljudskih lončarjev je vse manj, bo njihovo blago samo še muzejski eksponat?
»Srce rokodelstva – ustvarjalnost – danes zaradi državne regulative umira. Obrti naših dedov ne bi smele biti obremenjene enako kot zabojniki uvoženih instant izdelkov z napisom ‘made in china’. Seveda se v končni fazi tudi ti izdelki naslanjajo na tradicijo (črpajo iz zakladnice njenih idej), vendar jo popačijo s svojo masovnostjo in željo po hitrem dobičkarstvu. Želja po zaslužkarstvu in rokodelstvo pa enostavno ne gresta skupaj, kajti slednje nosi srce in dušo naših prednikov. In duša in srce sta tisto, kar ločita ene izdelke od drugih. Resda današnji tempo življenja narekuje drugačno uporabnost izdelkov, vendar naj bi se človek ob rokodelskem izdelku, narejenem po vzoru naših prednikov, ustavil, začutil tak izdelek, okusil njegov duh preteklosti, ga zaznal z vsemi čutili in dovolil, da se ga dotakne vse, kar tak izdelek predstavlja,« meni Mojca.
Nadstropne ptičje hišice
Epilog z novo skodelico v rokah
Doma Drugi pobček zavistno posluša bratovo poročilo o Narobe svetu in hoče kar takoj še on k Mojci. Mogoče na tečaj? Lončarka prireja tudi delavnice za male in velike, da se spoprimejo z glino, ki je »vsaka drugačna. Iz bele lahko naredim nekaj, česar iz rdeče ne morem. Ena je zdržljiva, druga gnetljiva. Še vedno se učim!« reče Mojca.
»Ta moj narobe svet je več kot prima,
Konča se spredaj in začne se vzad.
Pomlad je, ko drugod je pusta zima,
in kdor sovraži me, ima me rad.
In skupaj z njim gremo pesmico zapet.
Zato je pravšnji moj na-ro-be – svet.«
NAROBE SVET, rokodelstvo brez meja, Mojca Žalik, s.p.
Telefonska številka: 041 540 342
Spletna stran: http://www.narobesvet.si/
E-naslov: info@narobesvet.si
Tukaj si poglejte naš ALBUM iz obiska pri Mojci.
Narobe svet je blagovna znamka posebne keramike in še česa.