Gospodinjska analiza dveh bivalnih kultur

Duh časa v domovih Slovenca in Belgijca

Richard Hill, angleški ekonomist, marketinški strokovnjak in pisec –  in izseljenec v Belgijo,  je pred leti v svoji  knjigi The art of Being  Belgian med drugim opisoval, kako so prebivalci te države nekoč sloveli po slabem okusu in grdih  natrpanih hišah in stanovanjih.  Zdelo se je, da  gospod  v zrelih letih, ki se je v Bruselj priselil sredi 60. let prejšnjega stoletja, še vedno prikimava temu stereotipu.

 

Ko sem  40 let po prihodu  gospoda Hilla v Belgijo raziskovala kulturo bivanja  v Bruslju in okolici v vlogi iskalke začasnega stanovanja in doma,  sem morda domorodcem očitala nekaj šlamparije (vegaste ploščice, neozemljena električna napeljava in podobni domisleki) in grandioznosti (»To je pa otroška soba, 28 kvadratnih metrov –  bo dovolj? Dnevna soba je nekoliko majhna za vašo družino, meri samo 35 kvadratov.«), nič pa nisem mogla reči čez okus domačinov.  (Kar pomeni, da je upanje tudi za slovenski okus, ker se vse na tem svetu spreminja.)

Značilno belgijsko da je vse, kar ni francosko, nemško, nizozemsko in angleško. Značilno belgijsko je nonšalantno združevanje različnih slogov. Značilno belgijski  je neobremenjen odnos do rabljenega pohištva (v Bruslju je na primer dolga ulica, polna prodajaln z rabljenim pohištvom, kjer lahko za zmerno ceno kupite  pohištvo 20. stoletja v različnih slogih, izvedbah in kakovosti). Značilno belgijsko je igranje z barvami – kot da so povzeli barvne sheme vseh bivših gospodarjev te dežele, od Vikingov, Špancev, Habsburžanov do   Nemcev in še koga. Tako neobremenjenih  barvnih shem, kot jih vidite v zasebnih in javnih prostorih od Antwerpna do Dinanta, zlepa ne najdete v Evropi (so pa amaterji v primerjavi z nami v barvah fasad. Na njihovo srečo.).

 

 

Belgijci so v obeh svetovnih vojnah utrpeli veliko materialno škodo – vojna je nekatera območja sistematično prečesala in uničila cele predele. (Glej primer valonskega mesta Nivelles: Nemci so leta 1940 zbombardirali središče zgodovinskega mesta do tal.) Potem so pred svetovno razstavo v Bruslju leta 1958 sami na veliko podirali po mestu. In gradili.

Tudi Slovenci so v obeh vojnah izgubili veliko stavbne dediščine, izgubljajo pa jo tudi v mirnodobnih časih.

Ko pride Slovenec do svoje nepremičnine, na primer luštne  učiteljske hiške v Rožni dolini v Ljubljani, ki ga je prepričala s svojim apnenim grobim špricanim ometom v oker barvi, zelenimi naoknicami, težkimi lesenimi vrati in s češnjo pred vhodom,     je najprej nekaj dni ves blažen in vsem razlaga, kako bo ohranil duha časa. Potem ga zmoti prepih lesenih oken. Nič hudega, jih bomo obnovili … ne, zamenjali, da bodo bolj energetsko varčna, pa trajati morajo vsaj naslednjih sto let. Lesene stopnice škripljejo. Nič, nove betonske postavimo, dokler je to še mogoče. Teraco na hodniku ima razpoko.  A ne, to pa ne gre,  bo treba položiti ploščice, in če se že lotimo projekta, bomo pa ja zamenjali še parket v dnevni, ojoj, a ne bi bilo bolje položiti talnega ogrevanja? Če smo zamenjali že okna, bi bilo dobro zamenjati še sobna vrata, že res, da so mojstrski mizarski izdelek, vendar so nekoliko povešena. Jah, zdaj pa   težka vhodna dvokrilna vrata sploh ne pašejo več zraven, gremo po nova! Oker fasada je zdaj passé, v skladu s trendi bo nežno travnato zelena, marelična, grafitno siva ali rdeča.

In ker tudi češnja ni več ravno nova, naslednjo pomlad pade še ona, dvorišče je popločeno, ob hiši zraste prvi prizidek za delavnico, drugi za savno in telovadnico, nadzidek za sina … stara lesena vrtna ograja se umakne novemu zidu …     Par let, veliko energije in kup denarja potrebuje srečni novopečeni lastnik,  da je  lastnina videti čim bolj sterilna. Duh čas pa je nekje vmes med obnovo obupal in se umaknil … Aja, še pohištvo! Ker so denarni viri izčrpani, pojeta na primer  Dipo in Ikea. Ker novo pa mora bit!

 

Njegov kolega Belgijec si je ob podobni pridobitvi rekel, da so okna še čisto v redu (pustimo ob strani milejše podnebje), bi jih pa prebarval. Teraco? Uf, tako lepega zlepa ne najdeš! Namesto da bi se sekiral zaradi razpoke in vlagal v obnovo, si vzame ves konec tedna časa za iskanje primerne preproge. Stopnice škripljejo, to ja,  vendar se po njih še vedno da vzpenjati, in to je bit in bistvo stopnic, kajne? Resda ni gospodinjske sobe, vendar je pralni stroj lahko v garaži. Še sreča, da je prejšnji lastnik v hiši pustil omare –  tako bo ostalo več denarja za trendovske stole in luči. Telovadnica? Hja, tisti stari ripstol bi popestril jedilni kot. Treba pa bo nakupiti še veliko slik, posterjev, okrasnih blazin – uf, izdatkov ne bo konca, še sreča, da je na vsakem vogalu kaka trgovina z dodatki za dom.

Ampak češnja na vrtu! To pa je problem, ki se ga  bo treba lotiti z občutkom! Sploh ker je vrh že malo suh. V ponedeljek zjutraj zgodaj spomladi se bo pred hišo ustavilo avtodvigalo in dva strokovnjaka bosta ubogo češnjo ves dan obrezovala in sanirala, da bo čim bolje preživela poseg.  Ograja bo zdržala vsaj še deset let, sploh pa je dobro, da je nizka, da ljudje vidijo, kako lep vrt bo imel. Za zasebnost bo poskrbel z nekaj žive meje. Avto lahko parkira na peščeni podlagi, potka bo iz stare opeke. Zatem bo treba obiskati vsaj dva vrtnarska sejma, da se bo odločil za vodilno barvo v vrtu. Potem se bo začelo nabavljanje 101 trajnice, pred hišo se bodo ustavljali kamiončki s karjolami in zemljo,   ves mesec se bo prekopavalo, stari šipek bo prenesen pred vhod, ognjeni trn je treba presaditi zadaj na vrt, tu bodo hoste  s krvomočnicami, tam perunike … vrtnarji gredo, Belgijec pa ima odslej dovolj dela vsak konec tedna z obrezovanjem, obtrgavanjem odcvetelih stebel, presajanjem  – in s posedanjem, branjem in okušanjem trapistov, da ostanemo pri stereotipih. Malo ga skrbi tretji otrok v hiši, morda bo treba dom prodati in poiskati novega, večjega. A da bi kaj prizidal? A se hecamo?  Bi uničil duha časa …

 

Zaneslo me je, hotela sem samo napisati kratko spremno besedilo k fotografijam bruseljskega vintage stanovanja (fotografije: http://www.marieclairemaison.com/), ki sem jih včeraj zjutraj odkrila na blogu.  Gospodinjska  analiza dveh bivalnih kultur pač … in  spet pojejo stereotipi.