Knjiga fotografij Staneta Jeršiča in Barbare Jakše Jeršič kot dvogovor z mojstrovim ljubljanskim opusom
Izšla je knjiga Glasba panoram Plečnikove arhitekture, stvaritev Staneta Jeršiča in Barbare Jakše Jeršič, ki podaja nov pogled na delo arhitekta in urbanista Jožeta Plečnika.
Ljubljana – je Plečnikovo mesto, ker mimo ali skozi stvaritve tega arhitekta vsak dan gre nekaj desettisočev ljudi. Ker je Plečnik oblikoval nekaj njenih ikoničnih interierjev in eksterierjev.
Ljubljana – ni Plečnikovo mesto, ker se ne ukvarja z njim, ampak ga ima za kdaj dobrodošlo danost in drugič za motnjo. Ker ga ne opazi več in ker se navzven ne identificira z rokodelcem, arhitektom, urbanistom, snovalcem detajlov, ki je hkrati asket in megaloman, v koraku s trendi in hkrati brezupno domačijski, staromoden.
Knjiga fotografij Staneta Jeršiča in Barbare Jakše Jeršič je tako kot Plečnikovo delo nalašč nekoliko »nerodna« s svojim formatom. V njej so namreč nanizane panoramske fotografije, ki jim dajeta prednost pred uporabo širokokotnih objektivov, saj ne popačijo razmerij. Format omogoča sprehajanje po prostoru in po Plečnikovih stvaritvah. Starejše od objavljenih so bile posnete še na fotografski film, novejše so digitalne. Tako črno-bele kot barvne fotografije pa namenoma poustvarjajo razpoloženje iz Plečnikovega časa. Opazna je odsotnost vsakršnih sodobnih obvestilnih tabel, napisov, namesto njih zavzema svoje mesto praznina, ki poudarja detajle. Ljubljana, kakršna je v tej knjigi, je Ljubljana primarnih gradiv, kamna, lesa in opeke, in tudi betona, ki je povzdignjen v kakovosten, celo žlahten material, ne da bi bila zakrita njegova industrijskost.
Fotografije zvesto sledijo mojstrovemu duhu in delu, impresijo pa vnašajo z menjavo letnih časov in vremena, pa tudi s povabilom naravi, predvsem drevesom, da vstopijo v dvogovor z grajenim. »Pričujoče fotografske podobe so zavezane odprtosti pogledov. Avtorska izraznost odpira oči,« zapiše dr. Mojca Puncer.
Tako kot glasba gradi na ponavljanju tem, prvo listanje knjige ustvari vtis o ponavljanjih, kar poudari prav izbrani format panoramske fotografije: ponavljanja členitev, stebrov, balustrad. Ponavljanja pomirjajo, saj dovoljujejo dovolj časa udomačitvi človeka in ga ne priganjajo v nove izkušnje. Ponavljanja fotografij v knjigi pa trgajo nagovori in besedila nekaj premišljevalcev tako o Plečniku kot o delu obeh fotografov: akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, prof. dr. Fedje Koširja, prof. dr. Jureta Mikuža, dr. Mojce Puncer, dr. Katarine Marinčič, Marka Košana, Boštjana Vuge in tudi Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča.
Kdo mora prebrati in pregledati knjigo Glasba panoram Plečnikove arhitekture?
Urbanisti. Da ne pozabijo, da mora biti urbani prostor po meri človeka, ne pa kletka za človeka.
Arhitekti. Da premislijo o »čistem egotripu ali čistem altruizmu ali zmesi obojega«, kot pravi Boštjan Vuga.
Darovalci. Ker je knjigo še vedno dobro podarjati. Tudi ljubim ljudem po svetu.
In nazadnje me, ponižne, utrujene gospodinje in gospodinjci, ki zunaj drugih družbenih in družabnih vlog vedno znova ustvarjamo domove za vse nas. Da se podučimo o razmerju med manj in preveč in o tem, da vsa naša hotenja in napori rezultirajo samo v vtisu. Trenutka.
Knjiga Glasba panoram Plečnikove arhitekture je izšla pri založbi ArtKontakt v slovenščini in angleščini ter je del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010, stane pa 25 evrov.
Foto: Stane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič