Untitled :)

Kolumna Milice Bubanja

 

 

Po nekaj letih v svetu ročno izdelanih modnih dodatkov sem ugotovila, da so pravila prodaje enaka kot pri vsaki drugi vrsti trgovine. Hočem reči, zlahka si lahko lažemo, češ kako je to drugače. Pa ni. Res je, da gre za drugačne vrste izdelek, in to je vse.
 
Če želite, da bi drugi za vas slišali, morate na trgu, ki je preplavljen z ročno izdelanimi stvarmi, znati informacije spraviti do njihovih oči in ušes. Torej, seveda … 1. možnost – reklama. Najboljša reklama je plačana reklama. Sem sodijo tudi prodajne razstave.
 
 
 
 
Če nimate denarja, da bi za reklamo plačali (in kdo od nas ga ima?), preidemo na 2. možnost. Poznanstva. Poznati morate ljudi, ki vas bodo reklamirali brezplačno. Jaz jih nimam. V Sloveniji živim že pet let in seveda ne poznam prijateljice svoje najboljše prijateljice, ki bi delala pri kakem časopisu ali na televiziji. Nimam kolega fotografa, ki bi mi brezplačno slikal nakit. Moja sestra nima fanta, ki bi imel snemalni studio in bi mi lahko priskrbel brezplačne modele. Dobiš toliko, kolikor plačaš. Niti grama več! (Pardon, da merim v gramih, profesionalna deformacija, pač :))
 
Če nimaš niti zvez, potem moraš (na žalost) izbrati 3. možnost. Druženje z ljudmi, ki zveze imajo. Ja, tu se oblikujejo zaprti krogi tistih, ki se vabijo na kave, na kovanje načrtov o promociji in prodaji, na "jaz-tebi-ti-meni", na prodajne razstave zaprtega tipa. In verjemite, nihče vas ne bo povabil zato, ker imate dober in izviren izdelek.
 
Aha … informacije! Nihče vam ne bo povedal, kje prodaja, kako priti do lastnika galerije, kje je kupil škatlice … to je razumljivo. Ljudje se bojijo konkurence. Informacije se ljubosumno čuvajo in se delijo izključno tistim pod številko 3. Včasih.
 
Ne verjamete? Zakaj je potem v revijah in v vsaki galeriji toliko handmade kiča, izdelanega z začetniškimi tehnikami? Zakaj toliko avtorjev, ki so spoštovani in pobirajo nagrade za dizajn v resnih oblikovalskih krogih, enostavno ni najti na policah po centru mesta niti v medijih? Pa bi morali biti.
 
 
 
 
Do zdaj so z mano tukaj nekajkrat opravili intervju. Novinarji so že nekje naleteli na moj nakit in me poklicali. Ko jih vprašam, kako so prišli do mene, zmeraj rečejo: čisto po naključju. In potem, ko odhajajo iz moje delavnice in me prosijo, naj jim priporočim druge kreativne ljudi z dobrimi izdelki, to tudi naredim. In to tako, da zares priporočim tiste, katerih delo cenim. Ne zato, ker je nekdo moj prijatelj, ker z njim hodim na kavo, ker imava skupne interese. Ampak zato, ker mislim, da je zares dober v tem, kar počne.
 
Smešno (in noro!) je, da sem bila v zadnjih dveh letih večkrat predstavljena v znanih tujih dizajnerskih revijah, prejela dve nagradi (pravkar sem izvedela, da sem se uvrstila med finaliste na mednarodnem tekmovanju, ki poteka enkrat letno, jeeeee :)) kot v domačih revijah. Je to sploh logično? Kako je mogoče, da nikogar ni zanimal nekdo, ki potuje v tujino in predstavlja Slovenijo (in, seveda, Srbijo) na mednarodnih dogodkih? Ali septembra v Zürichu, kamor so me povabili na 45-minutno predstavitev mojega dela na mednarodni konferenci, res ne bom smela dovoliti, da me predstavijo kot umetnico, ki prihaja iz Slovenije in je srbskega rodu? 
 
 
 
In ali je mogoče, da je namesto nakita pravega dizajna, za katerem stoji celoten postopek in samostojna izdelava od A do Ž, na naslovnici najbolj brane domače modne revije objavljena punčka iz das mase, katere fotografije v tujini ne bi objavile niti otroške "naredi si sam" revije? 
 
Ne, niso krivi potrošniki. Niso krivi niti tisti iz zgoraj opisanih skupin pod 1., 2. in 3. Mediji so tisti, ki so odgovorni, saj ustvarjajo pojem lepega in tega, kar je IN. Kakšno izobrazbo imajo modni novinarji danes? Je kdo od njih umetnostni zgodovinar, teoretik, modni kritik, ima kdo od njih uradno izobrazbo s področja oblikovanja in umetnosti? Ne verjamem. Časopisi nočejo plačati profesionalca, ki bo napisal kritiko, predstavil nekaj, kar ima resnično svoj stil in pomen. Novinarji so danes študenti ekonomije, dekleta, ki honorarno delajo v kozmetičnem salonu, povprečni ljudje, ki si drznejo svoj okus promovirati kot zgled dobrega dizajna. In tisti, ki bodo pisali o svojih najboljših prijateljicah in sestri svojega fanta ali … ali tistih, ki jim bodo kaj podarili. 
 
 
 
 
Kako to vem? No, zato, ker so me nekajkrat poklicali novinarji, ki delajo za zelo obiskane spletne strani in časopise z visoko naklado o modi in dizajnu in me vprašali, ali želim, da me predstavijo. V zameno so (in to zelo odkrito!) hoteli kos mojega nakita. Ali brezplačen tečaj za mlajšo sestro. O, hvala … ne želim! To mi je daleč pod častjo.
 
No, taki "strokovnjaki" za dizajn imajo lahko tisto (zgoraj omenjeno!) punčko iz das mase. Moj nakit pa lahko kupijo ali pa, če nimajo denarja – po njem hrepenijo. Vsak članek o meni, ki se znajde v domačih in tujih medijih, je torej delo nekega navdušenca, ki ne prepisuje od kolega iz sosednjega časopisa (halo efekt, ja! Tudi to obstaja :)). 
 
Zdaj se verjetno vprašate, ali sem ogorčena in razočarana. Ne, sploh ne. Zavestno sem se odločila, da bom to, kar sem. Da bo moje delo to, kar je. In navsezadnje, da bo moje življenje to, kar je. Hvala bogu, usodi, srečnim okoliščinam, dobri izbiri, whatever … ne plačujem računov od svojega dela in prodaje nakita. In dokler je tako, si lahko privoščim, da delam za tekmovanja, za naročila iz tujine, za ljudi, ki zares cenijo, kar delam, in ki vedo, koliko znanja in dela je vloženega vanj.
 
Ali da podarim kos nakita punci, ki se ustavi pred mojim prodajnim mestom in šteje vsak evro, potem pa žalostno ugotovi, da nima dovolj, in se potem še dvakrat ustavi ob njem in se navdušuje. 
 
Njej ja. Novinarjem, za reklamo – ne.
 
 

Za zdaj sem skoncentrirana na to, kje se mi najbolj splača predstaviti, in to vsekakor ni domači trg. In ko bodo novinarje amaterje zamenjali profesionalci, bom sprejela tudi možnost, da kdo napiše, češ da Milica Bubanja nima pojma o dizajnu in da na njenem nakitu ni niti trohice dobrega okusa. Do takrat sem povsem zadovoljna s tem, da ne pristajam na pogoje tistih, ki so špricali ure umetnostne zgodovine v srednji šoli.
 
Da ne pozabim: HVALA od SRCA ljudem iz naših krajev, ki so me našli čisto po naključju in se zaljubili v moj nakit. Hvala tudi čudovitim ljudem z Artisha, ki kažejo zanimanje tam, kjer ni publicitete. Saj potem vem, da sem zares dosegla cilj: srca in nasmeh ljudi.
 
Do naslednjič,
 
Milica
 
pripis uredništva: Milico najdete na naslednjem ARTishu, 30. junija v Ljubljani.
 foto: Milica, KB

 

 

Dom in Stil
19. jun 2012
spremenjeno 20. jun 2012

Povezave


Kreativni atelje Milice Bubanja

Nalepke

Gospodinjska analiza dveh bivalnih kultur

Brezglavi nakupi na počitnicah

Revije o opremljanju stanovanj

Od štale do pravljične hiše

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...