Nalepke

Vse za dom - New Deal po slovensko. Razmišljanje gospodinje.

 

»A pol jih ne zbirate?« gleda me z zmedenimi očmi in gelirani nohti z zvezdicami mi molijo sedem nalepk.
»A jih date meni?« začivka upokojenka za mano.
»To se pa ja splača!« reče še komunalec v vrsti, ki je skočil po svojo malico k najbližjemu sosedu.
»Vsi jih vzamejo,« prigovarja prodajalka.

 

 

Zmedejo me. To z nalepkami in z mano je križ že od Životinjskega carstva - Živalskega kraljestva naprej. Ne obnese se. Nimam motivacije. Čeprav vsi pravijo, da se splača: z Živalskim kraljestvom da bi si končno uredila zoološko znanje, z nalepkami svojih trgovskih sosedov pa da bom blazno nagrajena za nakupe in bom potem spet kupovala – in spet prihranila. Jaz pa, mula trmasta, izračunam, da namesto nalepk lahko kupim vsaj tri enciklopedije o živalih - če bi me zanimale, in si rečem, da so krožniki čisto v redu, celo kakovostni, ampak svoj beli servis že imam – zakaj naj bi imela dva?

Po ulicah še vedno hodijo rjavi nahrbtniki, ki se jih je kupovalo z nalepkami pred kakimi petimi leti. In sosedovi pisani porcelanasti krožniki in skodelice – saj mi ne boste verjeli, kje vse sem jih videla: »O, a vi jih imate tudi?« Ja, imajo, celo kolekcijo, samo en komad, 22 kosov in tako naprej, ker da bi bilo škoda ne izkoristiti, ker se splača, ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe, ker imajo vsi, ker so tako lepi, ker so jih rabili, ker, ker, ker …

Potem me prešine – nalepke v vsak slovenski dom! Pod nujno. Če je Franklin Delano Roosevelt rešil ameriško gospodarsko in svetovno krizo z New Dealom in javnimi deli, bi lahko slovenski trgovski trust namesto neučinkovite politike rešil našo stagnacijo z javnimi nalepkami. Nalepkami s konceptom.

 

 

Če so doslej brez vsakega reda padale nalepke zdaj za jedilni pribor, potem za vetrovke in kozarce, bo odslej vodilo: nalepke za vse za slovenski dom. Začnemo pri kuhinji, v takem stilu, kot je paket za osnovno kuharijo v Ikei - kozica, ponev, manjši in večji lonec, deska za rezanje; nadaljujemo z namiznim posodjem in tekstilom, potem opremimo kopalnico z brisačami in malimi pripomočki, v spalnici potrebujemo rjuhe, odeje, blazine, za dnevno bodo najprej na voljo blazine, okvirji za slike, škatle za shranjevanje, potem pa projekt postane bolj velikopotezen z malimi gospodinjskimi aparati s stoli, obešalniki, mizicami, policami … - vse za slovenski dom.

Hja, in kakšen koncept da bo zadaj? Slovenski. Slovensko oblikovanje. In slovenska industrija, kjer je še možno. Slovenski dotik. Slovenske barve. Slovenska ornamentika. V tem hipu vidim blede obraze naključnih bralcev te kolumne – zmešalo se ji je! Da četudi bi bile napol zastonj, lesenih žlic ne boste prali v pomivalcu in iz skupne sklede tudi ne boste jedli, pa če je vsa porisana z nageljni, ker nočete doma depandanse Etnografskega muzeja! Potem pa greste na Finsko in neženirano kupite lonec pri Iittali in Marimekkove prte – a kupite nekaj finskega ali ne? Nekaj sodobnega, kar pa se napaja iz tisočletne ali koliko že finske tradicije uporabe materialov, oblikovanja, izdelave in ne nazadnje dekoriranja na finski način.

 

 

Pri nas je veliko mladih in starejših izobraženih in ustvarjalnih ljudi, ki so pred leti izgubili industrijski bazen za uresničevanje svojih oblikovalskih idej. Ni več ne starega Stola ne Iskre, ni Sukna Zapuže, ni Dekorativne. Še delujoča ali nova podjetja se jih otresajo, češ da so oblikovalci samo stroškovna postavka v poslovnem načrtu. Mi potrošniki pa kupujemo tujo robo pri nas in čez mejo in naši otroci rastejo v nedefiniranem globalnem miljeju. Če začnem s slovensko identiteto, če izjavim, da je lokalna identiteta prednost za globalno preživetje, me boste še zadnji bralci nehali brati.

Zato zastavljam drugače: lastno vsakemu Slovencu je, da je preudaren, zvit in da hoče kar največ zase. Dva milijona prebivalcev Slovenije, dva milijona potencialnih zbiralcev nalepk. Med njimi je pet odstotkov nepopravljivih individualistov – 1, 950.000 zbiralcev. Še trije odstotki so tako premožni in taki elitisti, da nikdar ne bodo kupili nič, kar je demokratično dostopno - 1, 920.000 zbiralcev. Potem je še nekaj odstotkov čisto zares prestarih, priseljenih, premladih ali pišmevuhovskih – še vedno imamo kakih 1, 800.000 zbiralcev. Ki potrebujejo vsak vsaj eno skodelico, en krožnik, žlico, vilice in nož, odejo in rjuho in prevleko … - če to ni upoštevanja vredno število!

Torej naj se ustanovi konzorcij izdelovalcev, trgovcev in strokovnjakov, da zasnujejo prvo serijo. Začnemo s krožniki in skodelicami? Ker je osnovna serija, bo: seveda kakovostno zmodelirana in izdelana, ekonomična, ergonomska, ekološka, estetska. Nekaj takega kot legokocke: prve so bile zelo osnovne in samo v osnovnih barvah. »Rdeče prosim,« hoče moj desni sosed. »Ne, črno!« zahteva desni. In še v beli barvi. In modri. Pa zeleni. Da zadostimo levim in desnim in nacionalnim in eko barvam. Serijo potrdi konzorcij zainteresiranih gospodinj in gospodinjcev, potem ko opravi teste uporabnosti, zdržljivosti in priročnosti za metanje ob tla.

 

 

Kaj pa dekoriranje? Nekaj decentnega, morda stiliziran nagelj in vile, da bo še malo postmoderne ironije zraven – in koliko nas je, ki v rodovniku tri kolena nazaj nimamo nobenega kmeta? Jedilna posoda bi morala biti tako dobro oblikovana, da če bi jo postavili v vrsto z arcopalom iz Francije in kitajsko keramiko, bi jo takoj opazili in si jo zaželeli. Biti bi morala taka, da bi jo tudi Id:doma in Strle svetila in Kokoška in še kdo hoteli imeti na svojih policah. Ker pa smo pridno zapravljali, si jo bomo z nalepkami zdaj lahko tudi privoščili. Ne samo lahko, nujno jo bomo morali imeti, saj smo vendar Slovenci in nam ne sme uiti nič, kar je ugodno in vsaj malo kot podarjeno!

In se bo začelo demokratično zbiranje in nabavljanje. Miza je opremljena, gremo v kuhinjo – imamo Emo, kdo bo pa prispeval nerjavne lonce? In nože? Trgovci jih lahko naročijo tudi v tujini pri najboljših ponudnikih, naročila za denimo milijon kuhinjskih nožev se nihče ne bo branil in celo najdražji bodo pri taki količini ponudili sprejemljivo proizvodno ceno. Potem bodo na vrsti kopalnica, spalnica, otroška soba, dnevna, hodnik.

Ko opravimo dveletni krog nalepk po stanovanju, je lahko vsak dom opremljen z vsemi osnovnimi dodatki in pripomočki. Če pa komu ni uspelo zbrati dovolj nalepk, nič hudega, ker se bo začel novi krog, izdelki iz njega pa bodo hkrati nadgrajevali in dopolnjevali prejšnjo serijo, tako kot druga generacija legokock. Ljudi bodo na blagajnah čakali albumi za lepljenje (album za samsko gospodinjstvo, album za veliko družino, poročni album …) in že najmanjši si bodo lahko ob nabavi lučk in stripov prilepili še svojo prvo nalepko. »Dost' imam!« bodo rekli pri dvajsetih in zapustili svoj dom s škatlo za kuhinjo pod pazduho.

 

 

Srečna lastnost vseh naštetih predmetov je, da se sčasoma obrabijo ali razbijejo, zato bi bilo vedno dovolj kupcev. Če bi bila prva serija še nekoliko preveč sofisticirana za običajnega Slovenca in si bi jo privoščili le zato, ker je tako ugodna, bi se čez par let splošni okus že spremenil in bi stare mamice hotele kavno garnituro Neue Slowenische Kunst, mladi japiji zavese iz BeleBele in najstniki odeje iz Odeje – in nihče več ne bi pristal na kar nekaj. Postalo bi zaželeno, tako rekoč statusno imeti doma tiste kozarce iz Mercatorja iz leta 2012 ali Tuševe brisače letnik 2013. Ker bi prve denimo oblikovala Tanja Pak in druge Almira Sadar. Zbiralci bi začeli objavljati male oglase in zaživeli bi bolšjaki, s katerih bi odhajali srečneži z Emovim loncem ali Stillesovim obešalnikom.

Serije pa bi se množile in nadgrajevale - zakaj ne bi Nika Zupanc na primer oblikovala še ene arhetipske zibelke, če v njeni zdajšnji lahko spi Starckov potomec, in zakaj ne bi ponujali oživljenih Kraljevih ali Uršičevih stolov? Lahko bi se pahljačasto širile in šle naproti tako ljubiteljem podeželskega stila kot minimalistom ali tistim, ki imajo radi malo načičkanosti. Ampak s stilom, prosim vas! In bi človek tako šel po domovih in – glej idilo – vsepovsod bi bilo veliko dobrega, funkcionalnega, slovenskega oblikovanja. Dostopnega. Ki bi dalo veliko delovnih mest in bi na koncu prinašalo veliko dodane vrednosti.

Mojih sanj pa še ni konec! Tujci bi tako kot mi zdaj na Finskem kar zazevali ob luštno pogrnjenih mizah, vzeli bi žlico v roke in jo poželjivo gledali: »Eee, kje se pa to dobi?« »Ni problema, kupite dve kili našega pršuta, tri kile sira, orehovo potico, pet buteljk refoška, pa boste dobili dovolj nalepk za osnovni komplet.«

»Ja a jih boste že vzeli?« dahnejo gelirani nohti. Šavsnem po nalepkah in grem.

Mirjam
20. maj 2011

Povezave


Recikliramo kovinske posode

Euro palete sredi dnevne sobe ali spalnice?

Stanovanje z romantičnim pridihom in zajčki na vrvicah

Kosovelova hiša v Tomaju - ideje za brezčasni interier

Konzerve v novi preobleki

Albumi

Spalnice
Vrata in predsobe
Urejanje vrta
Dekoracije
Delovni prostori
Kuhinje
Dnevne sobe
Otroške sobe
Kopalnice

Članki in nasveti

Trendi
Fotozgodbe
Tako se naredi (DIY)
Arhitektura
Rešitve
Kolumnenja
Prebrali smo
Free prints
Nasveti v slikah

Nagradna igra

Najnovejši
Arhiv
Pogoji

Uporabniki

Največ objav
Največ komentarjev


PRIJAVA

Oglaševanje

Cenik
Ponudba
Gradniki - Widgets
Mediji

Kontakt

Pravni pouk
RSS
© Copyright
Piškotki

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta ali s klikom na gumb "Se strinjam" se strinjate z uporabo piškotkov. Se strinjam Več o tem ...